Kaj v življenju je najbolj vplivalo na vas, da ste danes takšni in da počnete ravno to?

Največji pečat moji osebnosti so dali starši. Vedno smo imeli prijateljski odnos in skrbeli drug za drugega – in tako je še danes. Zame je v ospredju vedno posameznik, prav zato sem si izbrala tako delo, da si lahko vzamem čas in skupaj z oskrbovancem sestavim načrt dela, kajti tako sva oba zadovoljna.

Zakaj ste se odločili pomagati starejšim, onemoglim in bolnim ljudem?

Ko sem bila stara približno osem let, smo k sebi vzeli babico, ki ni mogla več skrbeti zase. Mislim, da je bil to glavni vzrok, da sem se odločila za poklic medicinske sestre.

Kako jim pomagate?

Moje naloge so različne oz. so prilagojene vsakemu posamezniku, nekateri me potrebujejo samo pri čiščenju, drugim pomagam pri kuhanju, z nekaterimi se samo pogovarjam, saj potrebujejo le družbo. Če je potrebno, jim pomagam tudi pri hranjenju, oblačenju in umivanju. Predvsem se trudim ustvariti prijetno vzdušje.

Se navežete na ljudi, ki potrebujejo vašo pomoč, ali čustva poskušate izklopiti?

Pri delu sem z vsem svojim srcem, seveda se navežem na oskrbovanca, saj delam z njim vsak dan. Tega se ne da izklopiti! Slabih trenutkov je zelo malo in bila bi prikrajšana za toliko lepih, če bi čustva izklopila.

Ste samo njihova spremljevalka, pomočnica ali tudi prijateljica? Se z njimi veselite in jočete?

Trudim se biti prijateljica, vendar sem večinoma še vedno pomočnica. Starejši ljudje se težje prilagajajo, še težje pa sprejmejo mladega človeka za prijatelja. Potreben je čas …

Ponavadi upoštevamo urnik, vendar se kdaj zgodi, da jih obiščem nepredvideno.

Zagotovo se dostikrat srečujete s težkimi situacijami, hudimi boleznimi … Vas to potre?

Zagotovo je težko, vendar če nekomu pomagam, vem, da sem dala vse od sebe, da sem naredila vse, da se dobro počuti, takrat mi je dosti lažje. Huje je, ko vem, da bi lahko še kaj storila, pa ne morem.

Kje črpate energijo, kaj vam daje moč, kaj je vaše osebno zadovoljstvo?

Všeč mi je, ko vidim, da so ljudje zadovoljni z mano, ko vidim, da jim dejansko lahko pomagam. Neverjeten občutek je, ko pomagam nekomu tako dolgo, da me ne potrebuje več. Mislim, da se mi pozitivna energija, ki jo nekam vložim, vrne podvojena.

Kako na vaše delo gledajo družina, prijatelji? Vas podpirajo?

Največja zahvala gre mojemu partnerju Simonu, ki me je spodbujal in mi dajal pogum, da sem se sploh lotila tega. Že eno leto mi stoji ob strani in niti enkrat ni podvomil o meni. Opora so mi tudi družina in prijatelji.

Menite, da smo ljudje na splošno pripravljeni nesebično pomagati?

Mislim, da so, vendar jih dosti nima poguma ali ne vedo kako.

Kaj želite naučiti hčerko? Katere vrednote ji poskušate privzgojiti?

Vsekakor ji želim privzgojiti sočustvovanje, ker se mi zdi, da dosti mladim manjka sposobnost poistovetenja z drugo osebo. Vsekakor si tudi s partnerjem prizadevava, da bi bila čim bolj samostojna in ambiciozna.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali se nam samo pridružite s klikom na