V mislih se mi zamegli. Kaj zdaj? Toliko novic, toliko nesreč, toliko preveč vsega. Kaj ljudem še vedno ni jasno?! Vem, da je v takih primerih treba zmanjšati hitrost in voziti po desnem pasu, da si bolj 'varen'.  Varen? Kakšna beseda pa je to, če ti z neverjetno hitrostjo nekdo prihaja nasproti? Tabla me opozarja, da je do naslednjega izvoza dober kilometer, usta pa se mi vsako sekundo bolj sušijo in si želim, da bi radijski napovedovalec povedal, kje točno se nahaja ta norec. V mislih stopim v otroško sobo, kjer še vedno spi moj sonček. Kaj če se mi kaj zgodi? O tem nisem nikoli razmišljala, o tem se z možem nisva nikoli pogovarjala.

Rahlo pospešim, da bi bilo teh tisoč metrov čim prej za mano. Ne vem zakaj, a vse skupaj se mi zdi podobno letošnjemu pokolu na Norveškem. Nedolgo nazaj sem gledala dokumentarni film, posnet v spomin vsem žrtvam. Preživeli so pripovedovali, kako pretaknjeno je mladi terorist izbiral, koga bo ustrelil. Ne vem zakaj, a zazdi se mi, da sta si zgodbi na nek način podobni. V koga bo priletel ta norec? Koga bo 'izbral'? Se lahko konča brez prometne nesreče? Bom jaz? Bo kakšna druga mamica? Očka? Družina? Ne razmišljaj o tem, vse bo dobro, se skušam potolažiti, istočasno pa razmišljam, kaj vse bi bila sposobna narediti takemu človeku, če bi ga imela možnost spoznati ...

V avtu nimam simpatične tablice z napisom 'pozor, ženska za volanom'. Vendar sem dobra voznica. Mama za volanom – počasna, a previdna. Namesto 130 na avtocesti vozim 120 ali manj. Za bočno parkiranje si morda vzamem par minut več, s čimer grem edino sebi lahko (če že) v škodo. Nič posebnega in nič žaljivih komentarjev zaslužnega. Počasi se daleč pride, ni res? In ja, tudi moj mož raje prevzame volan, ko gremo na kakšen izlet, ker bi nam sicer pot vzela ''preveč časa''. Ali kot pravi on ''bomo tja prišli šele zvečer". Vem, da me heca, ker že vnaprej ve, kaj bom rekla. Ker ve, da odkar sem pokopala prijatelja, ki ga je vzela cesta, in odkar imam v avtu otroški sedež, na življenje gledam povsem drugače.

Iz radia se še enkrat oglasi napovedovalec z enakim opozorilom, jaz pa se bližam tabli s številko 400. Smešno ali ne, ampak ko zapeljem na izvozni pas, se mi po licih ulijejo solze. Ob 15. bom šla po sončka v vrtec ... Nočem umreti na cesti zaradi človeka, ki ne pozna tabel! Nočem, da moj otrok ostane brez mame ... nočem, da bi me mogli kdaj strgati s ceste! To je moj največji življenjski strah, s katerim se ne morem soočiti – niti se nočem. 6.37 je ura, ko prižgem službeni računalnik in najprej preverim prometne informacije: Oviran promet zaradi prometne nesreče.

Pa tako lepo se je začel dan. Težko sprejmem, da se je za nekoga morda končal tragično. Pri vseh opozorilih, pri vseh tablah, kaj te lahko pelje v nasprotno smer? In če že vidiš, da ne voziš prav, zakaj takoj ne zapelješ na odstavni pas in se ne umakneš? Cesta je cesta ... in najbrž mi ne pomaga razmišljanje, ki mi vzbuja rahel optimizem: da se mi v službo ni treba voziti po avtocesti, ampak lahko uberem lokalno cesto, ki mi bo sicer vzela nekaj minut več, a vseeno. Ta misel me tolaži, čeprav se zavedam, da je ljudi, ki se usedejo nezbrani in neprisebni za volan na vsakem odseku čisto preveč. Da bi jim vsaj lahko kdo pomagal, če si že sami ne morejo. Zavoljo naših življenj.

Ko se ti življenje v trenutku obrne ... 

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na