No, zdaj vem, da je bila panika popolnoma odveč, vsi otroci so namreč zamujali …

Ko si prvič noseča, se ti zdi, da je to tvoja služba. Biti noseča. Vsak dan sem si skrbno načrtovala jedilnik in računala: bo za danes dovolj beljakovin, ogljikovih hidratov, vitaminov … Seveda sem pojedla tudi vse mogoče pripravke iz lekarne, samo da je na škatlici pisalo, da je za nosečnice. Še danes mi sicer ni jasno, kako to, da sem se vsemu temu izbiranju kakovostne hrane navkljub uspela zrediti za petindvajset kilogramov!?

Tako zavzeto, kot sem spremljala svoje prehranjevanje, sem, seveda, sledila vsem možnim nasvetom in oglasom (!), kaj nujno potrebujem za svojega otroka. Tako sem pripravila vsaj pet različnih mazil za ritko, eno za telo, pa kadar bo veter in kadar bo sonce ... Nihče pa mi takrat ni zmogel priskrbeti navadnega napihljivega plavalnega obroča, da bi vsaj približno normalno pojedla kosilo v porodnišnici. Takrat se poporodni obroči pri nas še niso dobili, ker pa sem rodila pozimi, so imeli trgovci vse poletne artikle globoko zakopane v svojih skladiščih. Ampak to so druge zgodbe, tokrat se želim spomniti na vso »nujno« opremo za otroško sobico in stvari, "brez katerih otrok ne more".

Najbolj nujna stvar je bil seveda košek za dojenčka. No, poleg previjalne mizice, za katero sem trdila, da lahko stoji izključno v kopalnici. Na mojo veliko srečo je bila prvorojenka Manca tudi med mojimi prijateljicami prvi dojenček in je bila deležna toliko večje pozornosti. Tako je dobila čisto pravi, doma narejen košek, ki še danes služi svojemu namenu. Če povem po pravici, nobeden od otrok ni nikdar zares spal v košku, vsi so spali in še spijo pri meni, toda čez dan je kar dobro služil svojemu namenu … Nujen nakup? Niti slučajno.

Potem sem nekje prebrala, da je otroka najlepše dojiti v gugalnem stolu. In že smo drveli po trgovinah in iskali pravi gugalnik. Sploh se ne spomnim, kako smo mrcino privlekli domov, bil je težek kot cent. In nekajkrat sem se res gugala v njem, kmalu pa je postal odlagališče za obleke, pa za oprano perilo, ki čaka na likanje … in odšel je v pozabo. Zdaj je že nekaj let pri tašči in prav z veseljem se za hip usedem nanj. Tako, malo nostalgično. Ampak na kraj pameti mi ne pade, da bi si ga še kdaj zaželela. Nujen nakup? Niti slučajno.

Manca je rasla in ta čas sem kupila tudi napravo za brizganje mleka iz dojk. Pravzaprav dve, saj se mi prva ni zdela dobra in so me prepričali, da je tista druga odlična. Pa ni bila. Ah, seveda sem nujno potrebovala tudi neko strašno tekočino, s katero si steriliziral dudo, stekleničke in drugo, kar potrebuješ za dojenčka. In kupila sem tudi grelnik za stekleničke, pa tako posebno »oblekico« za stekleničke, da bi mleko ostalo toplo. A sem tako ali tako le dojila in tega nisem nikdar uporabila. Brrr, uboga moja Manca, kaj je morala prenašati … Sem ji pa kupila tudi poseben stolček za v kad, da ji ne bi spodrsnilo med kopanjem. Samo enkrat sem jo pripravila do tega, da se je usedla vanj, naslednjič se je že tako drla, da sem ga kar odpisala. Seveda sem ga hranila za naslednje otroke, pa ga nobeden ni maral … Aha! Nujni nakupi? Niti slučajno.

Najbolj zanimivo pa se mi zdi, ko se takole oziram nazaj, da nikdar nisem imela novega vozička. Vedno sem si ga izposojala, le zložljivega, ki mu rečemo »marela«, sem enkrat kupila. Tokrat, pri petem otroku, pa imamo čisto nov voziček! In če bi vedela, da je takšna razlika voziti po kamnih in koreninah voziček s trdimi kolesi in tega z napihljivimi, bi raje ne kupila pol drugih neumnosti in prihranila za dober voz. Priznam, tudi tokrat si ga sama niti slučajno ne bi kupila – dobila sem ga. Čisto novega. In kar smeje se mi, ko grem z njim po našem luknjastem terenu. Oh, ko bi že takrat vedela …