Nasmejana in iskriva pevka bo drugo leto zaokrožila kar dve obletnici: deseto obletnico pojavljanja na glasbenih odrih in okroglih 40 let. A to leto jo čaka še veliko dela, saj bo 25. novembra že drugo leto zapored skupaj s simfoničnim orkestrom in Big Bandom RTV Slovenija nastopila na velikem koncertu v Cankarjevem domu. Kot sama pravi ji energije ne manjka, zato bo vesel tudi december. Kaj je ključ do družinske sreče in uspešne kariere hkrati, Nuša razkriva v našem intervjuju.

Kako je materinstvo spremenilo vaše življenje in kdaj ste se sploh odločili za družino?

Saj se niti ne zavedaš, kar naenkrat postaneš mama. Mislim, da je to najlepši trenutek v življenju. Opazila sem, da postaneš tudi bolj občutljiv. Jaz kot otrok nisem bila nikoli občutljiva. Vedno sem se spraševala, zakaj moja mama za vsako stvar joče. Zdaj sem tudi sama taka. (smeh) Vsaka stvar v zvezi z otrokoma privabi solze v moje oči – ko nastopata, ob uspehu v šoli … Od sreče, zadovoljstva pridejo solze. Enostavno se veseliš. Materinstvo je nekaj najlepšega in včasih mi je kar žal za nekatere ženske, ki se najprej odločijo za kariero. Jaz verjamem, da se vse da, če le hočeš in v to verjameš – družina in kariera.

Sama nikoli nisem razmišljala, da bo najprej kariera in potem družina, enostavno sem vedela, da družina bo in da bom imela najmanj dva otroka. S Frenkom, partnerjem, sva se za družino odločila že prej, potem se je kar naenkrat zgodilo; leta 1995 sva se poročila in 96. leta sem že rodila sina Matevža, dve leti kasneje pa še Gašperja. Zanimivo je, da se je hkrati s tem razvijala tudi moja pevska kariera. Morda zato, ker je v meni rasla želja po družini in tudi želja, da bi nekoč posnela svojo ploščo.

Kako ste se počutili v času nosečnosti?

Zelo dobro sem se počutila, tudi pred porodom. Sploh pri drugem fantu se spominjam, da sem 14 dni pred porodom še nastopala in plesala. Med nosečnostjo sem tudi veliko prepotovala. Nasploh nisem imela nobenih večjih težav, nisem imela slabosti, veliko sem se gibala, pela in mislim, da je to edina pravilna pot. Če se preveč obremenjuješ, ni dobro. Ženske ne sme biti strah, saj je to nekaj najlepšega in najbolj naravnega. Jaz sem se resnično vseskozi veselila. No, seveda me je bilo tudi malo strah, ker želiš, da se otrok rodi zdrav, ampak na splošno sem komaj čakala.

Kaj pa vzgoja, kako vzgajate sinova?

Mislim, da je vzgoja največja akademija v življenju starša. Mene, na primer, najbolj skrbi, ali sem dovolj sposobna dobro vzgojiti svoje otroke. Rekla bi, da sem precej zahtevna mama, poskušam biti čim bolj dosledna, kljub tempu našega življenja. A če se preveč obremenjuješ, spet ni dobro. Mislim, da na koncu vse steče kot mora, vseh niti ne moreš imeti vedno v svojih rokah.

Kaj se vam zdi pri vzgoji najbolj pomembno?

Z možem sinovoma vedno govoriva, da brez nič ni nič in da se je za vsako stvar treba potruditi ter pri njej vztrajati. Mislim, da moramo biti starši vzgled svojim otrokom, saj se na takšen način največ naučijo. Midva meniva, da sva dobra človeka in imava lep odnos do soljudi. Mislim, da je to največ, kar jima lahko ponudiva. Otroku lahko govoriš marsikaj, a če tega ne vidijo, ne bodo poslušali. Vedno sva ju učila skromnosti in zavedanja, da stvari ne padejo z neba.

Se učitelji, vzgojitelji, sošolci kaj drugače vedejo do vaših sinov, ker imata medijsko prepoznavno mamo?

Le enkrat se je zgodilo, ko se je mama sošolca mojega sina pritožila, da je sin prišel bolje skozi, ker je njegova mama Nuša Derenda, ampak to se zgodi zelo redko.

Seveda se drugače vedejo, ampak midva stremiva k temu, da ju obravnavajo popolnoma enako in da je treba nositi odgovornost za dejanja. Kot mama od tega nočem odstopati. Ne želim, da bi imela zaradi tega privilegije. Morda se zgodi, da nas kdaj pa kdaj ni na roditeljskem sestanku in moramo po drugačni poti sodelovati z učitelji.
Sicer so pa večinoma ponosni na to, da imajo Nušo Derenda.

Ali je kdaj naporno s tremi moškimi v hiši?

Ja, je naporno. Velikokrat me bolj utrudijo trije moški doma, kot kakšen nastop. (smeh) Ko moški držijo skupaj, jih je težko kaj prepričati. Frenk fantoma dostikrat popušča, jaz pa sem bolj vztrajna in dosledna, včasih mu moram kar reči, naj potegne z menoj in ne z njima. (smeh)

Ste si kdaj želeli hčerko?

Vedno sem čutila, da bom imela fante. Bilo bi pa lepo imeti punčko. Zadnjih nekaj let se je v meni prebudila želja po tretjem otroku, ampak če realno pogledam, še ni čas, da bi prenehala s petjem. Mislim, da sem zadovoljna, da imam dva fanta. Pa tudi mlada nisem več, da bi kar tako lahko imela otroka.

Kako ohranjate ravnovesje med družino in delom? Si kdaj vzamete čas samo zase?

Čas za sebe si pogosto vzamem nazadnje, a ko si ga, se popolnoma odklopim in si naberem novih moči. Tečem v naravi, se naspim. V veliko pomoč sta mi mama in tašča, veliko improviziramo, ker je pri nas precej nepredvidljiv tempo. Tako lovimo ravnotežje.

Na kakšen način preživljate skupne trenutke? Koliko kakovostnega časa preživite z otroki?

Za skupne trenutke se moramo najprej skregati. (smeh) Ko sta sinova prosta, bi bila najrajši doma in za računalnikom. Težko ju je prepričati, da gremo kam skupaj.

Poleti gremo skupaj na morje, v tujino, pozimi na smučanje ali pa na križarjenje. Včasih skupaj igramo karte, igrice in podobno, ampak tega je žal zelo malo. Se trudimo združiti prijetno s koristnim, delo in zabavo …

Kateri od sinov je komu podoben?

Po telesni strukturi in značaju sva si podobna midva z Matevžem, ki je bolj trmast. Gašper pa je bolj podoben Frenku, je bolj čustven. Gašper ima moje oči. Skupaj pa najbolje delujemo ravno obratno. Jaz kot starš več dosežem pri Gašperju, Frenk pa pri Matevžu.

Morda bi dodala še zanimivost, da je Matevž rojen na isti dan kot jaz, 30. marca, in ko sem jaz praznovala 30 let je on praznoval tri leta. Matevž je rojen leta 96, jaz 69 …

Bi rekli, da ste srečna družina?

Jaz mislim, da smo, sploh če pogledam, v kakšnih časih živimo, ko vsak stremi samo za kariero. Smo zelo povezani, zavedam pa se, da nič ni idealno, a iščemo najboljše. Smo srečni, zavedamo se, da ne živimo v pomanjkanju in to tudi cenimo.