Kako je potekala nosečnost

V nosečnosti nisem imela težav, nobene slabosti, bruhanja, živela sem zelo zdravo, se prehranjevala s svežo zelenjavo in doma pripravljeno hrano. Po 21. tednu pa se je pojavil nosečniški diabetes. Težave nisem mogla nadzorovati samo z dieto, zato sem začela dobivati inzulinske injekcije.

V katerem tednu sta se dvojčici rodili in kaj je bil vzrok prezgodnjega rojstva?

Rodila sem konec 27. tedna nosečnosti. Natančnega vzroka prezgodnjega poroda še danes ne poznam. V 26. tednu nosečnosti sem imela v porodnišnici redni pregled, po pregledu mi je zdravnica povedala, da bom ostala v porodnišnici. Maternični vrat je bil močno skrajšan, kar je pomenilo, da bi lahko vsak čas rodila.
Takrat se mi je življenje obrnilo na glavo. Sprejeta sem bila na oddelek in dobila injekcijo za razvoj otrokovih pljučk. Opravili so različne preiskave in skušali podaljšati nosečnost. V tako zgodnji nosečnosti je namreč vsak dan zelo dragocen. Konec 27. tedna sem sredi noči dobila zelo močne porodne popadke, katerih ni bilo možno več ustaviti. Nemudoma so me odpeljali v porodno sobo in zdravniško osebje se je zelo hitro pravilno odločilo za carski rez.

Deklici sta ob rojstvu tehtali le 815 in 860 gramov. Kdaj sta ju z možem prvič videla?

Še isti dan naju je z možem medicinska sestra odpeljala na oddelek. Ne znam opisati občutkov, ki so me obhajali ob vstopu. Soba je bila polna inkubatorjev, raznih aparatur, ki so oddajali različne zvoke. Najprej sva si morala razkužiti roke, saj je higiena na tem oddelku zelo pomembna. K nama je pristopila dr. Cerarjeva in pojasnila, da se deklici držita zelo dobro in naju pospremila k inkubatorjema.

Ste sploh imeli čas izbrati imena?

Doktorica Cerarjeva naju je, še preden nama je pojasnila, v kakšnem stanju sta najini deklici, vprašala kako jima bo ime. Z možem sva se samo spogledala in oba naenkrat rekla: “O moj Bog!” Imen nisva še imela izbranih. Po pogovoru sva se odločila, da ju poimenujeva Urša in Manca.

Koliko časa sta bili v inkubatorju?

Dva meseca. Ves ta čas sem si mleko črpala in ga nosila v laktarij, kjer so ga pripravili za moji deklici. Najprej sta jedli le preko sonde, kasneje pa že po steklenički. Napredovali sta dobro, najlepši trenutki so bili, ko sem ju lahko skozi odprtino v steklu pobožala. Z možem sva dodobra spoznala delovanje vseh aparatur, vseh zdravil in postopkov.

Kdaj pa ste ju prvič vzeli v naročje?

Po skoraj dveh mesecih sva ju prvič vzela v naročje in se končno počutila kot starša. Dolgo časa smo se tako vsako popoldne »kengurujčkali«, za naju je bil to čas neizmerne sreče. Manca in Urša sta čutili najino srečo in zato še bolj napredovali. Kmalu sta se lahko »preselili« v tople posteljice in nista več potrebovali dodatnega kisika.

Kako ste se bojevali s čustvenim stresom?

V prvih dneh je bil stres in strah drugačen, niti ni bilo časa, da bi postal velik. Kasneje, ko sta se Manca in Urška že začeli »postavljati« na noge, je stres prihajal za nama.

Kakšni so bili začetki družinskega življenja?

Lahko bi rekla, da so bili na prvem mestu higienski ukrepi. Pri otrocih, ki imajo oslabljen, oziroma še ne zgrajen imunski sistem, lahko zelo hitro pride do okužb. Umivanje in razkuževanje rok je eden izmed nujnih ukrepov. Obiskov pa si nekaj mesecev sploh nismo želeli.

Ste potrebovali veliko pomoči?

Mislim, da rojstvo dvojčkov prinese velike spremembe, predvsem v odnosu med partnerjema. Če ne bi imela tako dobrega moža, nam ne bi šlo tako dobro.
Pomagala nam je vsa družina, saj smo deklici vsi težko pričakovali.

Kako ste se znašli pri negi in hranjenju?

Na začetku težko. Pri dveh otrocih se je potrebno kar dobro organizirati. Predvsem pri hranjenju. Pomembno je, da otroka jesta hkrati, oziroma eden za drugim. Ko nahraniš enega, zbudiš drugega. V prvem letu je naporno, hkrati pa ta čas mine tako hitro, da je vsak trenutek dragocen.

Se je to, da sta bili deklici prezgodaj rojeni, kazalo tudi v njunem razvoju?

Obiskovali sta razvojno ambulanto, kjer so spremljali njun razvoj. Shodili sta pri 14 mesecih kronološke starosti, kar pomeni 11 mesecev korigirane. Do drugega leta starosti sta hodili na kontrolne preglede v porodnišnico. Od vrstnikov sta le nekaj centimetrov manjši, to pa je tudi vse, kar je danes posledica nedonošenosti.