"Spoštovani občani in občanke, na nas se je obrnila turistka, ki je z družino 14. septembra potovala na Hrvaško in se ustavila na počivališču nad Semičem (na fotografiji). Njena hčerka je na počivališču pozabila plišasto igračko. Čeprav je od takrat minilo veliko časa, turistka lepo prosi za kakršno koli informacijo. Hvala," so objavili na Facebook profilu Občine Črnomelj.

Na občini so za Bibaleze.si dodatno pojasnili, da se je na njih obrnila turistka iz tujine in zaprosila za objavo na njihovem profilu. "Odzvala se je ena oseba in od takrat komunikacija poteka med njima. Tako da nimamo dodatnih informacij," so razložili. Mi upamo, da je bela ovčka "našla pot nazaj domov", vam pa razlagamo, zakaj je ljubkovalna igrača za otroka tako zelo pomembna in kdaj bi vas moralo skrbeti zaradi morebitne pretirane navezanosti.

Tako lahko z otrokom izdelate lutko za tolažbo

Otroci se večkrat zelo navežejo na tolažilne igrače, odejice ali celo stare raztrgane krpe. Z njimi se igrajo, potolažijo, lažje zaspijo. Imajo jih radi, ne glede, kako so videti; tudi, če so umazane, raztrgane, stare. Težko se ločijo od njih, velika težava pa je, če se izgubijo. Takrat ne pomaga nič, tudi podobna zamenjava ne. Ni nadomestila. In še več - celo nekateri najstniki jo še imajo, pa tudi mnogi odrasli vedo, kje je spravljen njihov najljubši medvedek ali odejica iz otroštva.

Navezanost je popolnoma normalna, čeprav morda nekatere starše skrbi, ker njihov šestletnik noče zaspati brez plišastega levčka ali njihov najstnik ne pusti vreči v smeti odeje, s katero je bil pokrit že kot dojenček. Nekateri tovrstno navezanost označujejo za otročjo, nepotrebno ali celo škodljivo. A potreba po tolažbi je človeška in ljubkovalni predmeti nas pomirijo, ob njih se počutimo varne in ljubljene.

Katere igrače imajo pomembno vlogo v otrokovem razvoju? Odgovarja Blanka Colnerič, univerzitetna diplomirana psihologinja, asistentka za razvojno psihologijo

Čeprav so v štiridesetih letih prejšnjega stoletja trdili, da je navezanost na tolažilno igračo znak premalo ljubezni, danes verjamemo drugače. Po besedah pediatra in psihoanalitika Donalda Winnicotta je tolažilna igrača v bistvu otrokovo zavedanje, da je ljubljen in varen. Zelo pa je pomembna starost otroka. Nič ni narobe, če najstnik ne pusti vreči stran svoje odejice, ni pa v redu, če še vedno ne more zaspati brez nje, pravi.

Fenomen človeške navezanosti za predmete je predmet več raziskav. Profesorja Bruc Hood z univerze Bristol in Paul Bloom z univerze Yale sta na primer prosila starše, naj pripeljejo otroke s tolažilno ali najljubšo igračo, s katero praviloma spijo in jo imajo vsaj tretjino življenja. Po prihodu sta jim ponudila izdelavo novo identične igrače. Štirje od 22 otrok sploh niso dovolili izdelave dvojnika. Samo pet od preostalih 18 je pristalo v zamenjavo stare igrače za novo.

In ugotovitve? Otroci po besedah profesorja Hooda očitno verjamejo, da nekaterih lastnosti igrače ni moč podvojiti. Mislijo, da ima igrača bit, neke vrste osebnost, čustva. "Vedo, da niso žive, ampak se do njih obnašajo, kot bi bile," je razložil. Psihologi torej pravijo, da je igrača za otroka tako pomembna zaradi njegovega prepričanja, da je dejansko živa in da čuti. Zato ni nadomestljiva in zato so tako žalostni, če je ni več.

Zdaj bolj razumete navezanost in svojega otroka? Spomnite se, kako ste tudi vi nekoč za sabo vlekli prežvečeno, grozno umazano in raztrgano odejico, ki jo imate morda še spravljeno nekje zadaj v omari. Verjetno ste tudi kot odrasli (preveč) navezani na določen predmet, kot so na primer najljubši pulover, majica ali plašč, ki je že zdavnaj iz mode. Priznate?