Vam je znano?

Zakaj noge delajo korake?
Zakaj je voda mokra?
Ali so ribe tudi žejne?
Zakaj je nebo modro?
Zakaj imajo kužki rep?
Ali je zebra bela in ima črne proge ali je črna in ima bele proge?

To je samo nekaj tistih vprašanj, ob katerih ste se najprej najbrž nasmehnili, potem pa zamislili. Poznate odgovore? Kaj storiti, če jih ne?

Psihologi svetujejo, da se starši ne smemo izogibati odgovorom. Res je, da večkrat ne vemo, kaj odgovoriti, in v takih primerih je svojo nevednost pametno priznati in spodbuditi otroka k skupnemu iskanju odgovora. Na ta način mu bomo pokazali, da tudi odrasli ne vemo vsega, in ga učili raziskovanja in samostojnega iskanja. Andreja Plut, šolska psihologinja na OŠ Naklo, pravi, da bomo na ta način otroku priznali, ''da tudi starši ne vemo odgovorov na vsa vprašanja, hkrati pa je takšen trenutek super priložnost za to, da otroku pokažemo, kako se lotiti reševanja take problemske situacije, torej da mu pokažemo različne strategije, ki jih sami uporabljamo, če bi radi kaj izvedeli. Tako lahko skupaj pobrskamo po medmrežju in najdemo odgovor na vprašanje, čim večkrat pa se potrudimo in odgovor poiščimo tudi v različnih knjižnih virih – že v zgodnjem otroštvu se namreč postavljajo temelji bralne motivacije in interesa za branje, pa tudi bralne pismenosti, tako da je aktiven stik otroka z raznolikim pisnim gradivom predvsem v družinskem okolju ključnega pomena za razvoj bralne zmožnosti. Na ta način otroka opremljamo s strategijami reševanja problemov, kar mu bo dolgoročno lahko celo bolj koristilo kot marsikateri odgovor, ki bi ga podali tako "iz glave"."

KAJ in ZAKAJ

Otroci pri svojih dveh letih zakorakajo v obdobje KAJ. Tako se začne večina njihovih vprašanj, saj jih zanimajo imena/pojmovanja določenih stvari. Približno leto kasneje KAJ dobi 'za' in nastane ZAKAJ. S takimi vprašanji otroci izkazujejo potrebo po razumevanju odnosov med stvarmi in pojavi. Psihologi pravijo, da to pomeni zaznavanje prvih miselnih težavnih situacij, ki zahtevajo od otroka, da začne odkrivati protislovja, preudarjeno razmišljati, dojemati, razlikovati in razumevati.

To je najbolje ponazoriti na primeru barv – pri dveh letih, ko se otrok uči, mu z barvicami pomagamo usvojiti barve. Barvice razporedimo po mizi in mu razlagamo, katera je modra, katera rdeča. Pri treh letih pa barvice otroku postanejo predmet, s katerim lahko riše – torej razume njihov pomen. Modre barvice ne dojema kot predmet zato ker je modra, pač pa zato, ker lahko z njo nariše oblake.

Otroška radovednost ne pozna meja.
Zato bodite iskreni!

Če vas je danes vaš malček vprašal Kako velik je svet?, vas lahko jutri vpraša Zakaj umremo?. Otroke zanimajo vse teme, tudi spolnost, umrljivost, vera itd. Torej teme, ki jih kdo od nas še vedno dojema kot tabuje oziroma se mu je nelagodno pogovarjati o njih. Vendar je treba vedeti, da otroci ves dan razmišljajo in premlevajo in se tako učijo. Njim so zanimiva vsa področja in za vsako imajo na tisoče vprašanj. Zato ni narobe, če rečemo, da se ves čas učijo o življenju; in ker se to načeloma odvija v igri, niti ne poznajo razlike med učenjem in igro. In tu je ključ do uspeha in sreče – na otrokova vprašanja moramo odgovarjati resno in odkrito, kar velja tudi za tista, ki nas spravljajo v zadrego. Najmlajših pa ne bomo naučili samo nekaj novega o določenem pojmu, pač pa bomo neposredno vplivali tudi na njihovo samopodobo. Otroci, ki veliko sprašujejo, se ne bojijo, so bolj samostojni, se lažje vključujejo v družbo in imajo bolj pokončno držo.

Smejte se otrokovim vprašanjem, vendar ga ne zasmehujte!

Smeh je pol zdravja, pravijo. In najbolj prisrčni so prav otroci, ki znajo z izjavami poskrbeti za dobro vzdušje. Šolska psihologinja Andreja Plut pravi, ''da si vsi ljudje, tudi majhni otroci, poskušajo razložiti svet okoli sebe, vendar pa so te razlage zelo različne in pri njih omejene z razvojem različnih kognitivnih sposobnosti. Zato se velikokrat zgodi, da so otrokovi odgovori nam odraslim zabavni in se jim nasmejemo. S takim smehom otroku ne škodimo, moramo pa ločevati med smehom in posmehovanjem, ki pa v katerem koli odnosu deluje razdiralno. Tudi partnerju ali prijatelju se lahko nasmejemo ob kakšni nerodnosti, ki se mu zgodi, pa je humor v takem primeru zelo konstruktiven način soočanja z neko situacijo, seveda če ga obe strani dojemata kot dobronamernega."

Dragi starši, če še vedno ne poznate odgovorov, naj vam pomaga Lila Prap.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na