Trije otroci, vsaj pri nas, že pomenijo veliko družino, celo država nam enkrat na leto nameni poseben dodatek. Ste si že od nekdaj želeli več otrok?

Ja, to drži. S soprogo sva si želela tri otroke in to se nama je uresničilo. Vesela sva, da nama je v tako kratkem času uspelo ustvariti sorazmerno številno družino.

Tudi zdaj, ko ne tekmujete več, ste še vedno zelo zaposleni. Koliko časa lahko kvalitetno namenjate svojim otrokom?

Razen dela, ki ga opravljam, so vse druge stvari povsem podrejene družini. Pravzaprav so ji podrejene kar vse, a službene obveznosti so pač nujne. Nekatere dejavnosti sem moral izključiti iz svojega urnika, a to je bil še najmanjši problem; konec koncev se bom lahko svojih hobijev lotil kasneje, ko bo več časa. Ko nimam službenih obveznosti, čas preživljam s svojimi otroki, skupaj kam gremo ali kaj počnemo. In to je najbolj kvalitetno preživet čas.

Kaj običajno počnete? Tudi otroke usmerjate v šport, glede na to, da se že skoraj vse življenje ukvarjate s to dejavnostjo?

Ne, niti ne. Ne morem reči, da favoriziram šport, čeprav bova skušala otroke vzgajati v športnem duhu. Čim več časa poskušamo preživeti na svežem zraku, v gibanju. Sicer pa se s hčerkama – stari sta pet let in pol in tri leta – bolj igramo njune igrice, to, kar je všeč punčkam, rišemo in podobno. Malo se moram prilagajati, a je zelo zanimivo in uživam v tem.

Ali lahko rečete, da vas je očetovstvo v pozitivnem smislu kakorkoli spremenilo? Še posebej, ker imate najprej deklici, te pa očete v mnogih primerih nekako omehčajo, da postanejo bolj topli, čuteči…

Predvsem kot oče čutim večjo odgovornost. Postal sem bolj zaščitniški, večkrat pomislim na to, da moram paziti na družino. Ne zdi se mi, da bi postal bolj nežen, ker sem bil tudi že prej dokaj nežen in ljubeč. Ko imaš družino, začneš razmišljati drugače – treba je skrbeti za več članov in si bolj odgovoren na vseh področjih, pa naj bo to posel, šport, vožnja z avtomobilom, karkoli.

Morda kdaj razmišljate tudi širše, v smislu: kakšen svet bomo zapustili svojim otrokom?

Prav gotovo. Včasih se vprašam kako bodo živeli moji vnuki in sem nekoliko zaskrbljen zaradi tega. Po svojih močeh se trudim prispevati k čistemu okolju, a najbrž še premalo. Me pa navdaja s tesnobo, ko pomislim, kakšen bo svet čez 50, 100 let.

Koliko pomagate ženi pri negi in skrbi za otroke? Jih tudi sami hranite, kopate, previjate?

Narediti znam vse. Najmanj sem otroke previjal, ko so bili še čisto majhni, v prvih dneh in tednih po rojstvu. Kasneje, ko so malo zrasli, mi previjanje ali karkoli drugega ni več predstavljalo težav. Če žena ne more, lahko zdaj sam poskrbim za vse.

Kaj vam je pri negi otrok najljubše?

Najbolj zabavno je kopanje. Zdaj, ko sta hčerki malo večji, je pri tem pod vodo cela kopalnica. Lepo ju je opazovati: starejša zna že plavati in trenira v kadi pod in nad vodo. Ker imata obe dolge lase, traja celo večnost, da jih posušim in razčešem…

Ste poleg tudi pri nakupih oblačil, igrač?

Pri izbiri oblačil za punčke imam nekaj težav, v to se nikoli nisem zares poglobil. Rad pa s hčerkama kupujem otroške knjige ali kaj podobnega.

Se vam je kdaj zdelo pomembno imeti in hčerko in sina? O čem ste premišljevali, ko sta z ženo pričakovala prvega otroka?

Vedno sem bil nekoliko v skrbeh, če bo z otrokom vse v redu. O tem sem največ razmišljal. Ko pričakuješ otroka, poslušaš o primerih, ko so šle stvari narobe; tako sem si želel in upal le to, da bi se otrok rodil zdrav. Kot sem že povedal, sva si z Alenko želela tri otroke; če bi bile tri deklice, bi bile pač tri deklice. Sva pa vesela, da je naše življenje popestril še Jalen.

Se vzgojiteljice v vrtcu do vas obnašajo kaj drugače, ker ste znan Slovenec?

Ne. Mislim, da v tem vrtcu niti nisem edini od staršev, ki ga javnost pozna. Nikoli nisem pričakoval, da bi me obravnavali drugače; tudi za svoje otroke si želim, da z njimi ravnajo kot z ostalimi.

Do otrok ste zelo zaščitniški, tudi v medijih jih neradi izpostavljate. Kako pa se ljudje do vas obnašajo na sprehodu po mestu?

S tem nimamo težav. Včasih nas kdo na ulici prijazno ogovori. V medijih pa z ženo nikoli nisva želela izpostavljati svojih otrok - da bi npr. v časopisih objavili fotografijo dojenčka še v porodnišnici. Ne vem, zakaj bi to moral storiti oz. kaj bi s tem dobrega storil. Razen, da bi dvignil naklado, seveda in nekaterim potešil radovednost. Saj ne, da bi se imel za nekakšnega zvezdnika, a v tujini za objavo takih fotografij plačajo tudi šest milijonov dolarjev! Pri nas bi bilo lepo, če bi kdo ponudil šest kosil! Nisem na lovu za denarjem, govorim le o odnosu, ki ga imajo slovenski mediji do takih stvari – zdi se jim samoumevno, da boš svojo zasebnost delil z javnostjo. Osebno ne potrebujem še dodatne medijske promocije. Če si je bodo otroci želeli, ko bodo odrasli, jim tega ne bom preprečeval, ne vem pa, zakaj bi jih zdaj izpostavljal.

Na Bledu gradite hišo, kamor se boste nekoč preselili z družino. Je sicer Gorenjska vaš najljubši konec Slovenije?

Slovenija se mi zdi vsa lepa, imam jo zelo rad in odločil sem se, da bomo tukaj živeli. Je pa res, da sem rojen na Gorenjskem, kjer sem do 21. leta tudi živel. Tam imam starše ter večino prijateljev in znancev. Ko sem pred petnajstimi leti iskal zemljišče za hišo, je naneslo, da sem na Bledu našel lepo parcelo. Pred dvema, tremi leti smo začeli graditi in počasi se gradnja bliža koncu.

Se vam zdi bolje živeti z otroki v mirnejšem, manj stresnem okolju, bližje naravi?

Vsekakor. Prepričan sem, da so danes otroci preveč izpostavljeni kaotičnim razmeram, gneči, hrupu, živčnosti. Tudi mene kdaj razburi mestna gneča in to se potem prenaša na odnose, na pogovore. Svoje življenje in življenje svoje družine skušam malo umiriti. Kljub obveznostim si vzamemo kar precej časa za oddih. Zajeten del poletja radi preživimo na morju, ki ga imamo zelo radi in upam, da bo tudi letos tako.

Katere vrednote se vam zdijo tako pomembne, da boste v njihovem duhu vzgajali svoje otroke?

Najpomembnejša se mi zdi iskrenost, še posebej do bližnjih. Pa seveda socialni čut. To dvoje bi izpostavil.