Že pri tretjem dojenčku sem resno razmišljala o tem, da bi začela uporabljati le plenice iz blaga. Odkrila sem tudi nekakšne volnene in še nekaj podobno ekološko naravnanih, a sem vedno končala pri navadnih. Predvsem zaradi tega, ker je toliko enostavneje polulano plenico vreči v smeti in iz vrečke vzeti novo, kot pa prati, sušiti, po možnosti še likati … Priznam, komaj kdaj se spomnim, kam gredo vsi ti pokakani in polulani paketki, kako dolgo se razgrajujejo in če sploh se … Toliko o moji ekologiji, ko gre za lagodnost …

Ko sem pred štirinajstimi leti prvič rodila, so bile plenice za enkratno uporabo še rožnate in modre. To pomeni, da so bile ločene za fantke in za punčke. In če prihodnja starša pred rojstvom otroka nista želela vedeti za spol, je bilo treba kupiti oboje, ali pa je očka takoj po porodu tekel v trgovino po pravi zavoj. Najbolj pa mi je šlo na živce široko povijanje. Šest mesecev, pozimi in poleti, podnevi in ponoči. Moja Manca je bila na srečo rojena v takem času, da sva ušli najhujši vročini in obilno poviti ritki, pri naslednjih pa sem že malo »goljufala«.

Začelo se je tako, da sem poleti široko povijala le čez noč. Oh, kakšno olajšanje, sploh v vročini. In kako hecno je bilo prijeti malo ritko, ko si bil prej navajen na konkreten prijem … Ko sem slišala, da ponekod v porodnišnicah sploh ne povijajo več široko, je seveda moj pogum dobil krila in včasih sem goljufala tudi pri nočnem povijanju. Polona, rojena poleti, brez težav pri porodu, je bila deležna široko povite ritke tako le nekajkrat. A ko sem zdravnico pri ultrazvoku spraševala, če jo RES MORAM povijati, mi je rekla, da bo pač mene do konca življenja pekla vest, če bo kaj narobe …

Urši, zadnji dojenčici, pa so ultrazvok kolkov opravili že v porodnišnici in ko sem vprašala zdravnico, ali je s širokim povijanjem čisto zares konec, me je kar malo nejevoljno odpravila, češ, kaj pa si mislite, saj so kolki dobri! Jaz pa, še vedno pod vplivom besed o slabi vesti, ki me bo pekla do konca življenja, znova vprašam, če tudi ponoči ni treba široko povijati. Dobila sem le še en nejevoljen pogled in raje utihnila.

Zanimivo je, kako pogosto se je zgodilo, da je nekaj, kar je veljalo skoraj kot zakon, čez nekaj let postalo škodljivo. Kot neke tabletke za zobe – ne vem več točno, kako so se imenovale, a pred nekaj več kot desetimi leti so bile pravi hit. Čez čas pa sem brala, da jih ponekod po svetu ne predpisujejo, celo odsvetujejo. Zdaj, ko imam spet majhne otroke, tudi pri nas ni ne duha ne sluha o teh tabletah. Pa kapljice AD3. Pardon, zdaj so brez A-ja. In nič več niso najbolj pomemben del otrokovih prvih mesecev življenja, sploh poleti, če je otroček veliko na soncu. Da o tem, kako se iz leta v leto spreminja doktrina, kaj naj bo otrokova prva gosta hrana, sploh ne govorim. Pri Poloni, četrtem otroku, ko naj bi bila že prava izkušena mama, sem se največ ubadala s tem, kaj naj ji skuham, kaj naj punčka najprej poskusi, ne sadja, da se ne bo navadila na sladkast okus, ne onega, ne tretjega …

Pa še malo nazaj k previjanju. Spomnim se, kako sem pri prvih dveh vsakih dvajset minut kukala v plenice, če niso morda že polne. In če je od zadnje menjave minilo več kot dve uri, sem bila že vsa na trnih, kakšna bo ritka, bo kaj narobe … Potem pa sem enkrat po pomoti plenico vrgla v kad, polno vode. Uau, kako se je napila! Težka zagotovo več kot pol kilograma, je suvereno kljubovala mojemu poskusu, da jo ožmem. Če zdrži toliko vode, bo pa še eno otroško lulanje več! Od takrat se nisem več tresla od skrbi, četudi je imel kdo pleničko (ne pokakane, seveda!) na sebi več kot tri ure.