Bliža s dan, namenjen vsem materam, ob tem pa mi spomin sega v otroštvo ... Ko sem bila majhna, sem mami vsako leto prinesla šopek, jo objela in ji dala poljubček na lica. Tudi v šoli smo prirejali proslave z nastopi, ki sem se jih redno udeleževala, mama, ki je sedela med gledalci, pa je bila ponosna name, ko sem igrala vlogo navihanke v dramski igri ali pa prepevala pesmico o mami.

Letošnji praznik bom na poseben način proslavila tudi sama, s ponosom, da sem pod srcem nosila otroka, ga rodila, pa vendarle s kančkom grenčice. Pred leti se namreč še nisem počutila dovolj zrelo, odgovorno, močno, da bi lahko bila mama. Kot večina deklet sem si življenje zastavila tako, da najprej dokončam šolanje, najdem službo, uredim stanovanje, nato pa začnem načrtovati družino. A mi je načrte prekrižala nenačrtovana nosečnost in bolj kot to, da še nimam službe, ne dokončanega študija in ne stanovanja, me je begalo to, da je bila nosečnost rizična. Lahko bi ogrozila svoje, predvsem pa otrokovo zdravje.

Tega dne se spomnim vsako leto, ob vsakem materinskem dnevu, ko me preganja slaba vest, ko začutim praznino, se želim pogrezniti vase, ker sem vendarle ubila živo bitje, mu nisem namenila življenja, sama izbrala njegovo usodo, na kar res ne morem biti ponosna. Tudi moja tedanja zveza je vodila h koncu, fant je žalost utapljal v alkoholu, svoj prosti čas raje preživljal ob točilnem pultu, nato pa preprosto odšel ... Njegovo ravnanje je morda še ena potrditev, da je bila odločitev vendarle prava. Čeprav se za obstoj zveze ni trudil nihče, sva z dnem, ko je odšlo najino živo bitje, skupaj tonila na dno.

Danes v rokah držim osemmesečno hčerko, v njej na trenutke vidim njenega bratca ali sestrico, obenem pa se zahvaljujem Bogu, saj verjamem, da mi je odpustil in dal novo priložnost, da sem si po letih obžalovanja končno vendarle zaslužila postati mama. Seveda je na svojo hči ponosen tudi njen oče, ki dni ne preživlja ob točilnem pultu, temveč v družbi svojih dveh punc, kot temu pravi sam. Očetje nimajo svojega dne v letu, čeprav si ga marsikateri zasluži, sploh če se pozitivnega testa nosečnosti razveseli, dekletu pomaga skozi nosečnost, hodi z njo na preglede in je pri porodu prisoten.

Vendarle pa je mama ena sama, kajti le ona nosi živo bitje v sebi devet mesecev, ga čuti, hrani prek popkovnice, rodi, doji. Zato si vsaka mama zasluži najmanj en dan v letu, da praznuje in se spomni, da ima poleg vsakodnevne službe še eno življenjsko – materinstvo. Ob tem je moč citirati le verze Toneta Pavčka, ki pravi: Ko jaz odrastem, raste mama počasi nazaj, dokler ne postane babica in pride z vnuki v raj.