Vas zanima, o čem govorim? O tem, kako nekatere mamice pozabljajo, da so njihovi otroci v bistvu samostojni in svoji! Ne njihovi, pa čeprav se na vse mile viže trudijo, da bi bili s popkovino povezani vsaj tja do 25. leta otrokove starosti ...

Zadnjič sem srečala Melito. Njena nosečnost je približno na polovici. Melita je super punca, stara nekaj čez trideset. Izobražena, komunikativna, prijetna, simpatična. Prav vesela sem bila, ko sem naletela nanjo, vse do trenutka, ko sva pričeli govoriti o njenem rastočem trebuhu.

»Sedaj si pa že prav lepa mamica,« sem jo pohvalila.
»Hvala! Res lepo rastemo in se razvijamo. Pa brcamo! Sedaj že vsak dan veliko brcamo in se premikamo iz enega dela trebuščka na drugega,« mi je odgovorila vsa evforična.
»Kdo brca?« sem začudeno vprašala.
»Ja, dojenček brca!« je odvrnila.
»In kdo še? Rekla si, da vsi brcate,« se nisem dala. Mar nemara začneta v tistem trenutku, ko brca še nerojeni otrok, brcati še bodoča starša?!
»Oh, to se samo tako reče,« je zamahnila z roko.

Ne, draga moja Melita! Reče se, da brca dojenček! Razen, če istočasno z njim rasteš in se razvijaš tudi ti in če istočasno z njim brcate še vsi okrog njega. Potem resnično brcate vsi po spisku!

Spet drugič sem naletela na sodelavko. Na porodniškem dopustu je bila že od pomladi. Očitno se je tudi njej obrnilo štetje EMŠO in je šlo z veliko hitrostjo nazaj. Hm, kar niti ne bi bilo slabo!
»Polona, lepo te je videti! Kako si? Kako tvoj sine?« sem je bila vesela.
»V redu smo! Stari smo že pet mesecev in pridno papcamo! Saj se nam vidi, kajne?« je ponosno povedala in pobožala svojega lepega sinka.
»Vidi se, vidi! To imaš pa prav! Očitno se res vsi do sitega najeste,« sem jo zbodla.
Preslišala je moje besede in nadaljevala: »Zadnje čase se obilno slinimo. Najbrž bomo dobili prvi zobek!«
»Hja, če ste vsi skupaj stari pet mesecev, potem je še malce prezgodaj za prvi zob,« sem odkimala.
Polona je grdo pogledala in jezno odvihrala ...

Dragi starši, lepo vas prosim, ste res vsi skupaj stari pet mesecev? Mar ste res vsi skupaj prenehali lulati v pleničko? Ste res vsi skupaj dobili prve čevlje? Ste istega dne naredili prvi korak?

Vse lepo in prav. Starši se moramo veseliti napredka svojih otrok, biti ponosni nanje. In moramo biti z njimi, jih učiti, paziti, ljubiti ... Ampak, še vedno smo starši! Mi smo že dobili svoj prvi zobek, naredili svoj prvi korak in počepnili brez pleničke za grm. Tega sedaj ne delamo več mi, ampak naš otrok. In ta naš otrok je samostojno bitje! Ni naš privesek, ni naša igračka, ni nekaj, s čimer si krajšamo čas in ni nadomestilo za naše punčke iz cunj!

Otrok je samostojno bitje, otrok je oseba in mi ga moramo spoštovati. Naučiti na življenje, na samostojno pot. In kako bo naš otrok to zmogel, če pa njegova mamica še vedno papca, se redi namesto njega, dobi prvi zobek in je, ne nazadnje, stara komaj pet mesecev?!

Kaj menite? Zaupajte nam na forumu.