Če smo povsem odkriti, je nezvestobe v današnjem času precej veliko. Vse bolj se zdi, da se temeljne vrednote, kot so ljubezen, pripadnost, zaupanje, medsebojna podpora in zvestoba, umikajo instant užitkom in bežanju v nekaj prepovedanega, kar bo vsaj za kratek čas omililo notranjo praznino. 

Nezvestoba ni nič drugega kot iskanje 'čustvene hrane' zunaj odnosa oz. iskanje potrditve, da smo še vedno lepi, zaželeni, privlačni, vredni pozornosti. In velikokrat to partnerji (ali partnerke) potem poiščejo nekje drugje. "Že dolgo me ni nihče tako lepo gledal kot ljubica."

"Počutil sem se tako sprejetega, videnega, kot da bi ponovno oživel ..." pogosto omenjajo svoja doživljanja partnerji, ki občutke vrednosti in moči najdejo zunaj odnosa. Dejstvo je, da se zakonski odnos sčasoma ohladi, če vanj ne vlagamo velike mere truda. Še težje je, ko ustvarimo družino, ki prinese veliko odgovornosti, rutine in pomanjkanja časa. 

Partnerja oz. zakonca se zaradi vseh nakopičenih obveznosti in pomanjkanja časa kaj hitro lahko čustveno in fizično oddaljita. Če to traja dlje časa in se temu pridružijo še konflikti, življenjski izzivi, težke prelomnice, se lahko zgodi, da eden od partnerjev iz odnosa zbeži in poišče vse tisto, kar ne dobi doma, drugje. 

Pri tem gre lahko za trenutno in enkratno potešitev, ki se zgodi "v trenutku slabosti", kot pravijo tisti, ki varajo. Lahko pa nezvestoba traja tudi dlje časa, več mesecev ali let.

Kaj storiti?

Spoznanje o varanju partnerja/ke je vedno povezano z intenzivnimi občutki stiske, sramu, žalosti, besa, krivde, razočaranja. Ves svet, v katerega ste tako močno verjeli, se v sekundi poruši in vam pošteno zamaje tla pod nogami. Kaj storiti? V prvi vrsti je pomembno, da najprej počakate, da prvi šok mine, takoj zatem pa je potreben temeljit razmislek in jasna odločitev, ali ohraniti razmerje ali oditi vsak svojo pot. 

Odločitev je nedvomno težka, najlažje pa jo je sprejeti po temeljitem pogovoru s partnerjem, če sta tega seveda zmožna. Če ne gre, je zelo priporočljiv tudi obisk strokovnjaka, saj lahko neodvisna oseba omogoči povsem drug vpogled v vajin odnos in možnosti. Seveda pa se morata o tem strinjati oba – če zaznate odpor ali nestrinjanje o zunanji pomoči, potem ta nikakor ni smiselna.

Če se vam zdi, da partner ne izkazuje več interesa za odnos in/ali družinsko življenje in niti ne doživlja krivde za storjeno, potem se odgovor po vsej verjetnosti nahaja na dlani. V tem primeru vam preostane samo razhod. Če pa se vama zdi, da ima odnos še vedno perspektivo in sta pripravljena trdno garati, da ga ponovno vzpostavita, potem je na mestu tudi odpuščanje. 

V tem primeru je seveda potrebna trdna odločitev in želja obeh, da odnos in družino ohranita. Seveda ni enoznačnega odgovora, ki bi lahko usmeril, kaj storiti v primeru nezvestobe. Odgovor se običajno izriše sam, predvsem pa ste vi tisti, ki odločite, ali ste se še pripravljeni boriti za to, kar ste ustvarili. Kakorkoli se na koncu odločite, v obeh primerih imate prav.

Kaj pa otroci?

Med otroki in starši mora biti ločnica, ki razmejuje otroški svet od odraslega. Zato ne obravnavajte svojih otrok, kot da so vaši zaupniki, ne obremenjujte jih z informacijami o nezvestobi. To ni njihova stvar, niti je še ne razumejo.

Še posebej pa tega ne počnite z namenom, da bi otroke uperili proti partnerju, na katerega ste jezni, saj na ta način čisto po nepotrebnem zahtevate od otroka nemogoče in ga izrabljate kot sredstvo v vajinem konfliktu. Prav tako ne izrabljajta otrok kot izgovor, da ostaneta skupaj, saj se v tem primeru velikokrat zgodi, da postanejo otroci samo sredstvo za sproščanje napetost in praznine med partnerjema.

Nezvestoba ni nujno vedno povezana z razhodi in ločitvami; včasih se iz nje razvijejo osrečujoči in izpopolnjen partnerski odnosi. Seveda pa je v takšnih primerih potrebna odločitev za veliko, veliko mero truda in dela na odnosu. Vsak posameznik pa se seveda sam odloči, ali je v to pripravljen vlagati celega sebe.