Zavestna odločitev za splav

Glede na to, da je tema splava politično zelo obremenjena, mnogi ljudje to vidijo kot nikoli končano bitko med tistimi, ki so ’za življenje’ in drugimi, ki so za svobodno izbiro. Toda lahko je teoretizirati; v resničnem življenju ima ta odločitev in vsi pripadajoči občutki veliko širši spekter. Ženska, ki se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov samovoljno odloči za prekinitev nosečnosti, se po posegu pogosto sprašuje, ali se je odločila prav. Nekatere so celo prepričane, da v tem primeru nimajo pravice žalovati, saj da je bil splav njihova izbira.

Dejstvo je, da je odločitev za splav zelo osebna zadeva, ki jo vsaka ženska dojema in sprejema drugače in na svoj način. Za nekatere je odločitev za prekinitev nosečnosti sprva nekaj zelo preprostega, kasneje pa lahko sproži tesnobo ali celo depresijo. Velikokrat se pojavita tudi dva nasprotujoča si občutka – po eni strani olajšanje, po drugi obžalovanje. Vsak zaključek oz. prekinitev nosečnosti je namreč tudi prekinitev nekega hormonskega stanja, ki lahko sproži težja čustva, zelo podobna tistim, ki se pojavijo pri spontanem splavu. Poleg vseh običajnih čustev, ki spremljajo žalovanje, se lahko pri ženski pojavijo tudi težave s spanjem, težave s samopodobo, težave v odnosih, suicidalne misli …

»Na začetku je bilo čisto enostavno. Rekla sem si, pač ga ne bom imela, saj je bil plod kratke afere, zato se mi je zdelo samoumevno, da grem splavit. A čez nekaj dni po tem dejanju, me je začelo razjedati vprašanje, kaj pa če sem storila narobe? Kakšen bi bil? Kako bi bilo živeti z njim? Nisem mogla narediti reza – zdaj je pa konec, gremo naprej, ni se zgodilo. Pač ne gre tako ... rabila sem tri mesece, da sem predelala misli in občutke. Ni tako enostavno.«

Urša, 32 let

Spontani splav

A če pustimo zavestno določitev za splav ob strani, pa se v določenih primerih zgodi, da pride do spontanega splava, ki je za žensko čustveno zelo boleč. Ob tem ženska doživlja celoten spekter občutkov, kot so bes, jeza, žalost, obžalovanje, šok, kridva, sram, občutki nevrednosti in podobno. Vsi načrti, sanje in upanje v prihodnost se nenadoma razblinijo, ostane le še praznina, ki močno boli. Ne glede na to, na kakšen način žaluje ženska, je pomembno, da si vzame čas za priznanje in izražanje vseh občutkov in da jih ne skuša potlačiti. Nekatere namreč zmotno mislijo, da bodo pometle vse doživeto pod preprogo in šle naprej, kot da se ni nič zgodilo. To pa ni najboljša ideja, saj občutkov s tem ne izničimo, pač pa so še vedno prisotni. Nepredelana čustva se lahko kasneje vrnejo v še težji obliki, zato je prav, da ženska izžaluje bolečino.

Mnogim pomaga izgubo preoblikovati skozi ustvarjanje, kot je denimo:

- risanje ali slikanje občutkov;

- pisanje pisma nerojenemu otroku;

- pisanje pesmi o občutkih ali pisanje pesmi nerojenemu otroku;

- pisanje zgodbe o splavu, od trenutka ko je ženska izvedela za nosečnost pa do zdaj.

Pomagajo tudi druge oblike izražanja, kot so ples, petje, igranje inštrumenta (če je ženska glasbenica), različne oblike športnih aktivnosti, sprehodi v naravo.

Vse našteto lahko pomaga  izraziti in sprostiti težka in boleča čustva. Koristno se je tudi pogovoriti o doživetem, če ženska misli, da bi jo prijatelji in družina lahko razumeli in jo podprli. Če utehe in razumevanje v njih na najde, pa je zagotovo koristen pogovor z ustreznim strokovnjakom. Dejstvo je namreč, da se nekatere ženske z izkušnjo splava, pa naj bo ta zavesten ali spontan, počutijo v svojih izkušnjah osamljene, zato mnoge ne čutijo, da bi izkušnjo lahko delile z drugimi. To je precej pogosto v primeru, če ženska prihaja iz zelo konzervativne družine ali okolja. Splav je ponekod še vedno tema, ki je povezana z velikim obsojanjem, ne glede na razlog izgube otroka.

Splav in podpora partnerja

Celovita podpora partnerja je velikega pomena, saj se izguba otroka nanaša tudi nanj. Potrebno je poudariti, da tudi moški občutijo izgubo, le da na nekoliko drugačen način. V primeru izgube zaželenega otroka, je pomembno, da se partnerja zmoreta pogovarjati o tej temi odprto, iskreno in brez kakršnegakoli obtoževanja. Pomembno je sočutje in razumevanje na obeh straneh.  Tako kot pri vseh drugih kritičnih življenjskih obdobjih, lahko tudi to prinese utrditev partnerske zveze in dodatno zbližanje. V nekaterih primerih, pogosteje pa tam, kjer so bile med partnerjema že prej prisotna nesoglasja, pa lahko dogodek partnerja tudi razdvoji. To se zgodi zlasti v primerih, če partnerjeva reakcija, obnašanje in podpora niso takšni, kot si ženska predstavlja. Treba je vedeti, da moški žalujejo in se soočajo s težjimi temami nekoliko drugače. A če strnemo, si lahko oba vzajemno zagotovita dragoceno podporo, zato je pomembno, da se o občutkih pogovarjata in seveda poiščeta strokovno pomoč, če se to izkaže za potrebno.

Če partnerski odnos zaradi kakršnihkoli razlogov ne nudi tolikšne bližine in zaupanja, potem je koristno, da si ženska v primeru težjih in dlje časa trajajočih občutkov poišče pomoč pri strokovnjaku, ki pozna področje žalovanja po izgubah. Varen prostor, kjer ni prostora za obsojanje ter sočutje neodvisne osebe je v večini primerov zelo osvobajajoča izkušnja, ki pripomore k lažjemu in bolj učinkovitemu soočanju z izgubo. Zelo koristne so tudi podporne skupine za ženske s podobno izkušnjo, kjer si lahko podelijo izkušnje in bolečino, kar je zelo pomembno v samem procesu prebolevanja.

Viri: How to deal with abortion grief, Time with / Emotional support after miscarriage, Pregnancy birth and baby / How to cope with depression after abortion, Medical news today