Če želimo razumeti partnerstvo in človeške odnose v celoti, meni Saša Golob, Bibina strokovnjakinja, ne moremo mimo razumevanja možganov in teorije navezanosti. Zavedati se moramo, da se navezanost začne graditi s spočetjem otroka, ko mamica izve, da je test pozitiven, da prihaja novo življenje. Takrat je prvi odziv pri mamici nekakšna navezava na otročka. Če je nosečnost zaželena, plusek spremljajo topli, prijetni občutki velikega veselja in navdušenja. ''Če pa nosečnost ni načrtovana, potem lahko pride do zapletov, mamica lahko doživi stres, če partnerstvo ne funkcionira, kot bi moralo, če je v finančni stiski ... študije kažejo, da stres vpliva na tega otročka, ki v njej raste. Mama je torej transfer svojih čutenj, ki jih na nek način prenaša na otročka. Obstajajo primeri, ko je bila mamica pod stresom med nosečnostjo in so otročki že od prvega dneva nemirni. To se kaže kot jok, neutolažljivo iskanje navezanosti, nekega stika, ker je potreba po bližini neka osnovna človeška potreba in se z njo tudi rodimo.''

Saša Golob razlaga, kako pomembno je, da razumemo, od kod vse izvira, zakaj smo takšni, kot smo. John Bowlby je okrog leta 1930 začel ugotavljati, da je bilo veliko mladih delikventov že v zgodnjem otroštvu odstranjenih od mamic. Takrat je bila tudi Freudova psihoanaliza na vrhuncu, začetniki psihoterapij so po njegovem mnenju verjeli, da je otroček, ki pride na svet skupek nekih nagonov, ki jih je treba čim prej zatreti. ''Takrat so zagovarjali, da so pretirana skrb, nega, pozornost mamic teh majhnih otročkov, lahko škodi. Menili so, da je treba pustiti jokati, da se ga ne sme tolažiti.'' John Bowlby je iz tega razvil dve teoriji navezanosti, varno in nevarno.  Pri varni navezanosti je zagovarjal, da bolj ko je otrok pri starosti od nič do treh let povezan z mamo, da ga mama čuti, da poskrbi za njegove potrebe, da pristopi k njemu, ko ga potrebuje, bolj čuti varnost, se začne varno oddaljevati in spet približevati, kadar je v stiski in mamica je sposobna navezati pristen, čustven stik. Takšen otrok je skozi življenje varno navezan, ima občutek, da je svet varen, da so odnosi varni, da lahko črpa čustveno bližino. Nasprotno je, da se otroka obravnava kot objekt, nagonsko, ni čustvene bližine ... Takšen otrok ima v odrasli dobi večje težave, kar vpliva tudi na čustveno dojemanje sveta in partnerski odnos.

Mary Ainsworth je šla korak dlje. Dokazala je, da obstajajo različni tipi navezanosti. Poskus je potekal tako, da so v sobo povabili otroke, stare okrog enega leta, skupaj z mamicami. Tam je bilo nekaj igrač in tuja oseba. Mamica je bila nekaj časa prisotna, potem je odšla in čez nekaj časa je prišla nazaj. Varno navezani otroci so začutili stisko, jo izrazili, ko je mamica šla, ko se je vrnila, so se šli potolažit k njej v naročje, kar je trajalo nekaj časa, potem so se šli spet igrat z igračkami.

Ugotovili pa so, da obstaja še izogibajoča se navezanost. Takšni otroci niso pokazali odziva, ko je mamica šla, niti potem, ko je prišla v sobo nazaj. Takšen otrok je navidezno priden otrok, ne išče pozornosti, ni zahteven, ne izraža protestov. Merili so jim srčni utrip in stresne hormone, oboje je bilo zelo povišano, bolj kot pri otrocih z varno navezanostjo. Iz tega lahko sklepamo, da so sprejeli, da ko bodo iskali neko tolažbo, je ne bodo dobili. To so otroci stare šole, ki so jih pustili jokat v postelji, da bi se zvečer sami umirili. Otroci jokajo, se utrudijo in zaspijo. ''Zanj je to sporočilo, da odnosi niso varni. Če bom kričal, se ne bo zgodilo nič. Preprosto ugasne in obupa. Te stiske pa ne izginejo, ampak se samo večajo. Kajti v odrasli dobi je takšna oseba čustveno okrnjena, ampak ne navznoter, ampak navzven. Boji se poiskat bližino in pristno povezavo, čeprav gre za temeljno človeško potrebo,'' pojasnjuje Golobova.

Ambivalentna navezanost: ko je šla mamica ven, je otrok protestiral, ko pa se je vrnila, je bilo dvoumno, saj je želel tolažbo, hkrati pa jo je zavračal. Otrok je jokal, 'prilepil' se je na mamico in je ni več spustil. ''Tu gre za pretirano potrebo po navezavi, ki jo nikoli zares ne dobijo v tej družini. Tu gre za preveč zaščitniške mame, po drugi strani pa se ne znajo soočiti s težavami. To so mame, ki otroku ne pustijo, da gre raziskovat svet, ampak se vedno nekaj vmešavajo. Če otrok sestavi recimo moder stolp, one svetujejo, da doda še zelene kocke. Takšne mame so vsiljive, otroka pa ne znajo potolažit, ko ima burno reakcijo. V slednjem primeru znajo iti tudi v drugo skrajnost – ignorirajo otroka, ga ne znajo 'zregulairat', prav tako tudi sebe ne,'' razpreda strokovnjakinja.

Dezorganizirano navezanost naj bi imelo 5 odstotkov ljudi. Pri tem poskusu so opazili nepredvidljivo vedenje otrok, prišlo je do čudnih situacij. Ko so se mame vrnile, so bili lahko otroci čisto 'mrtvi', odrezani, v transu, ali so se ritensko nazaj pomikali, umikali in približevali pogled ... ''Gre za otroke, ki so doživeli hujše zlorabe, fizične, spolne, čustvene. Potrebovali so občutek varnosti, ampak je bila njihova mamica na nek način njihov rabelj. Pri njih je prišlo do notranjih razkolov – potrebujejo bližino, varnost, ampak ti, ki bi moral to dati, me zlorabljaš.'' To so po navadi starši, ki so bili tudi sami deležni kakšne hujše travme, ali so izgubili bližnjega, ali v času nosečnosti, ali ko je bil otroček majhen in tega niso mogli 'prečutiti' in so se zaprli.  

Saša Golob povzema, da je pri teoriji navezanosti zelo pomembna starševa drža do otroka in da gre za dolgotrajen odziv v obdobju odraščanja otrok. Pomembno je vzdušje v družini, ali ima otrok občutek, da je dovolj ljubeče, da izrazi svoje frustracije in dobi primeren odziv.

Odnosi v odrasli dobi

Te je nadgradila terapevtka Sue Johnson, ki je svoja dognanja strnila v knjigi Močno me objemi. Da imajo odrasli enako potrebo po navezanosti kot otroci, celo življenje se ohrani ta potreba, da nam je nekdo blizu, da se čutimo povezane. In ta občutek varne povezanosti je ključen za zdrav in ljubeče odnos; če tega nimamo, se začneta drama in kaos v partnerskih igrah. ''Podobno kot se počuti otrok ob hladni mami, se kasneje partner počuti ob čustveno nedostopnem partnerju. Se pravi, mi samo prenašamo neke otroške vzorce v odraslo dobo.'' Bibina svetovalka Saša Golob pravi, da če je partnerski odnos varen pristan, se posameznik čuti bolj samozavestnega, zaupa življenju in se lažje spopade z izzivi zunaj odnosa. Pomembno je, kakšno je naše domače gnezdo, kakšna je naša nova družina, ki jo ustvarjamo – po mnenju Golobove vse to vpliva na našo kariero, odnose z drugimi, z veliko mero zaupanja gre lahko oseba v zunanji svet, ker ve, da ga doma čaka res varen pristan. Vedno imamo neke izzive v zunanjem svetu, in če nas doma čaka tudi drama, se lahko ta stres samo povečuje.

Konflikti v partnerskih odnosih

Gre lahko za vsakdanje prepire, lahko pa za hujše, kot so varanje, manipulacija, nasilje. Kaj se zgodi, ko pride do takšnega preigravanja v zvezi? ''Ko pride do izgube stika, ko se skregamo, doživimo buren čustven odziv, ker je ogrožena naša varnost. Videti je kot, da se pari borijo za preživetje. Na dan pridejo tako močni afekti jeze in besa. To lahko pojasnimo z delovanjem možganov. Ko se poveča stres, se vklopi amigdala (plazilski možgani), poveča se čutenje, obenem racionalni del odpove in pride do impulzivnosti. To so po navadi dejanja, narejena v jezi, a jih kasneje obžalujemo. Takrat človek ali zbeži ali se bori ali zmrzne.''

Johnsonova govori o vražjem plesu, polki, ciklu, v katerega se lahko par ujame: obramba/napad, nenehno obtoževanje drug drugega, vrtenje v začaranem krogu. Ko pride do tega, je po raziskavah Gottmanovega inštituta rezultat tega 80-odstotna verjetnost ločitve v prvih nekaj letih.  

Saša Golob poudarja, da se moramo zavedati, da je partnerski odnos vedno čustvena vez. Zavedati se moramo, da se čustveno navezovanje na drugega ne konča z otroštvom. Cilj partnerskega odnosa je varen odnos, ki vodi v sočutnost, ranljivost, da se lahko drug drugemu odpreta, da si zaupata pričakovanja, občutke. Ko se človek odpre, da svojo dušo na pladenj, takrat čakamo na sočuten odziv, ki bo prišel s strani partnerja. Če ne bo pravega odziva, oseba sklepa, da so odnosi nevarni, da bo trpel, če se razgali, torej sklepa, da je bolje, da se zapre.

Podčrtuje, da imejte v mislih: varnost, povezanost, pripadnost namesto boja za prevlado.

Nevarna navezanost v odnosu

Pogosto se zgodi, da se najdeta partnerja, ki imata izogibajočo navezanost in ambivalentno navezanost. ''Pogosto je moški tisti, ki se izogiba, in ženska tista, ki ima pretirano potrebo po povezovanju. Ni pa nujno, lahko je tudi obratno.'' Razlaga, da je izogibajoč takšen, da se izogiba čustveni bližini zaradi strahu pred zavrnitvijo, odrezan je od čustvenega sveta, primanjkuje mu empatije, še sebe ne začuti dobro, kaj šele drugega, ima racionalen pogled na svet. Ambivalenten doživlja veliko tesnobe, negotovosti, je odvisen, pasiven, pogosto se podredi partnerju, hrepeni po tisti drobtinicah pozornosti in se da v vlogo žrtve, češ, svet je krut, jaz sem ubogi, s prstom velikokrat kaže na partnerja. Izogibajoči se umika, drugi zasleduje. Oba sta ranjena, oba potrebujeta.

Jeza je vedno krovno čustvo, spodaj se skrivajo bolečina, osamljenost, neslišanost, zavrženost, nepovezanost, strah.

Prigarana varna navezanost

Saša Golob izpostavlja besede svojega profesorja: ''Odnosi so garanje. Nič ni samoumevno, treba se je truditi, nenehno. Treba je osebnostno rasti sam s sabo, v odnosu s partnerjem. Je delo.'' Naučiti se morate samoregulacije čutenj, da se ne ranita, da imata zdravo, spoštljivo komunikacijo, da sta sočutna drug do drugega, da se znata tolažiti. Zdravi temelji partnerskega odnosa so spoštovanje, zaupanje in ljubezen. Vedno pridejo konflikti, obstajajo drugačni pogledi na določene stvari, drugačna mnenja ... ampak ko pride pride do konflikta, morate biti sposobni reči, da zdaj ne morete, da je dovolj. Da ne padate v plazilske možgane ... vzemite si čas, prespite in se potem pogovorite v miru. Ko se burna reakcija umiri, se začne zdrava in spoštljiva komunikacija. Poveste: ''Tvoja dejanja so me prizadela, moje želje so takšne in takšne.''  Vsak pove svoje mnenje, da prideta na neki točki skupaj. In če se le da, se skušata spet čustveno zbližati, tihi tedni in bojni meseci preigravanja so po Gottmanu razdiralci odnosa. Po konfliktu mora vsak stopit en korak bližje. Delati morate doživljenjsko na sebi, brati knjige o partnerskih odnosih, in če še to ni dovolj, se udeležiti partnerske terapije.