Starševstvo je obremenilo najin odnos. Če sva bila prej brez skrbi, sva zdaj 120-odstotno samo pri otroku. Kje pa sva midva?

Vsak mlad par doživi v prehodu v starševstvo stres, ne glede na to, ali si je otroka želel ali ne. Ritem življenja postane drugačen, pojavijo se finančne skrbi, pomanjkanje spanca terja svoje, morda je posredi še iskanje lastnega stanovanja, službe ... Odgovornost do otroka je ogromna in vsak starš mu želi zagotoviti dobro življenje. Na ta račun pa seveda kratko potegne prav partnerski odnos, ki naenkrat ostane nekje zadaj. 

A ne glede na to, kako siva se zdi situacija, je pomembno zavedanje, da vlaganje v odnos pomeni vlaganje v družino. Iskanje pomoči je v kritičnih trenutkih ključnega pomena, saj lahko že v začetnih fazah predelamo nesoglasja, skrbi, razdvojenost, nerazumevanje, občutek odtujenosti. Velikokrat zadostuje že obisk podporne skupine za mlade starše, kjer starši spoznajo, da niso sami v svojih stiskah in vsem, kar doživljajo.

Starši mojega partnerja so nemogoči. Se bomo sploh kdaj razumeli?

Družina je poseben sistem posameznikov, v katerem vsaka sprememba na enem članu družine vzpodbudi spremembo tudi na vseh ostalih članih. To je zlasti vidno ob prihodu novega člana družine, ki s seboj prinese tudi nove vloge. V neki družini hčerka postane mama, njena mama postane babica. 

Nove vloge pa vedno zahtevajo tudi razmejitve. Pri mladih starših je pretirano vključevanje njihovih staršev še toliko večja težava, ki povzroča tudi večje partnerske konflikte. Nenajavljeni obiski, pretirano deljenje nasvetov, kaj je prav in kaj narobe, številni telefonski klici in nenehno preverjanje, kako je mlada družinica ... 

Verjetno se marsikatera bralka poistoveti s tovrstnimi težavami, ki so zelo pogoste. Pomembno je, da že v začetku postavimo zdrave meje, pri tem pa smo odločni, a prijazni. Najhuje je, če se mlad par zaradi občutkov krivde, ki jim jo zbujajo tašče ali njihovi starši, podleže pritiskom in posledično tudi partnerskim konfliktom. Vsak član družine mora vedeti, kaj je njegova vloga in kdaj jo presega.

Bojim se, da se sploh ne poznava dovolj. Se nama je vse skupaj zgodilo prehitro?

Mnogi pari, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zelo hitro dobili otroka, se srečujejo s pomisleki in skrbmi, ali se sploh poznajo dovolj. Dejstvo je, da več let kot z nekom preživimo, bolj ga lahko spoznavamo. Gre za vseživljenjski proces, ki nima konca. S prihodom otroka, ki nas običajno še bolj razgali, spoznamo partnerja še v nekoliko drugačni luči. 

Morda se nam ne zdi več takšen, kot na začetku, morda pod težo nove odgovornosti pokaže tudi manj lepe plati. A vse to je treba vzeti kot vzajemno rast – družina nas osebnostno prebuja, spreminja in bogati. Če znamo prihod otroka vzeti tudi kot proces partnerske rasti, je lahko obdobje kljub naporu zelo osrečujoče.

Pričakovala sem, da mi bo partner več pomagal pri negi otroka. Zdaj pa sem sama za vse. Bova zmogla prebroditi nasprotujoča si pričakovanja?

Nekateri partnerji menijo, da bodo kljub novemu članu družine lahko ohranili dosedanji življenjski slog. Prihod otroka jih zato nenadoma sooči z novimi odgovornostmi, ki si jih niso niti predstavljali. Morda se prav zaradi tega pojavi bežanje v športne aktivnosti, prekomerno druženje s prijatelji, dolgo ostajanje na delu ... 

Dejstvo je, da imata partnerja (starša) v današnjem času veliko bolj porazdeljene vloge, kot nekoč. Z aktivnim očetovstvom se je breme z ramen mladih mam porazdelilo tudi na očete. Vključenost očeta ne pripomore le k lažjemu prehodu v starševstvo, pač pa ima veliko vlogo v partnerskem odnosu in razvoju otroka, ki očeta seveda čuti ob sebi – ne glede na to, koliko je star.

Izpoved staršev študentov: Bilo je težko, a sva zmogla

Mateja (23) in Jani (24) sta študenta in starša dveletne deklice Sare. Zaupala sta nam svojo izkušnjo partnerskih izzivov, ki jih je po njunih besedah še dodatno prebudila nepričakovana nosečnost. Najino razmerje je vsega skupaj trajalo šele dobrih pet mesecev, ko sva izvedela, da je Mateja noseča. Seveda je bil to za naju šok, ki se ga ne da opisati. Kaj storiti, kako bo s faksom, kje bova ... en teden je trajalo, da sva dojela in nekako sestavila vse skupaj. Ni nama bilo lahko. Zdelo se nama je, da sva še mnogo premlada, živela sva v študentu, z mojimi starši sem imel že tako težave, ker je imel oče težave z odvisnostjo od alkohola ... A nekako sva se odločila, da otroka obdrživa, kljub temu, da sva bila na čistem začetku, je svojo pripoved začel Jani. Mateja nam je zaupala, da je med nosečnostjo poleg vseh eksistencialnih skrbi imela še težave s tesnobo. Na trenutke se mi je zdelo, da gre vse navzdol, da je vse skupaj ena velika mora. 

A sta s skupnimi močmi uspela. V mesecih pred porodom sta se iz študentskega doma preselila v najemniško stanovanje, saj se jima je zdelo bolj primerno. Pri tem so jima finančno močno pomagali Matejini starši, zato je bilo vse skupaj nekoliko lažje. 

A če pustimo vse birokratske in organizacijske obveznosti ob strani, nama je bilo težko, saj sva se ob vsem tem šele zares spoznavala. Nekateri pari preživijo skupaj več let, preden se jima rodijo otroci, midva pa sva bila dejansko prisiljena v to, da sva fazo zaljubljenosti preskočila in šla globoko v odgovorno življenje staršev. Bilo je kar nekaj kreganja, pregovarjanja, temnih misli, da morda sploh nisva za skupaj ... A je šlo. S skupnimi močmi sva zmogla. Spomnim se, kako je nekega dne Jani prišel s predavanj in rekel: Veš kaj, vse skupaj je bilo namenjeno. Je dar in preizkušnja. Daj, narediva tako, da nam bo lepo, da iz vsega potegnemo maksimum. Se mi zdi, da je bila to ena taka prelomnica, nam iskreno zaupa Mateja. 

Tudi Jani doda, da zagotovo pridejo težki trenutki, sploh, če moraš 'čez noč' odrasti in postati starš. A danes smo družina, ljubezen črpamo iz naših skupnih trenutkov. Na naše vprašanje, kaj svetujeta vsem tistim staršem, ki na otroka še niso pripravljeni, a jih je vseeno presenetil, odgovarjata. Vse se nekako samo postavi na svoje mesto, čeprav se takrat zdi vse skupaj kaos. Časa, ko sva bila brez najine Sare, se s trenutnim obdobjem sploh ne da primerjati. Nekako si ne znaš več predstavljati, kako bi bilo lahko sploh drugače.