Kaj je sočutno partnerstvo?

Sočutno partnerstvo je spoštljiv odnos do partnerja, kjer se zavedamo, da osnova naših hitrih odzivov in hipervzburjenja ob nam težkih situacijah ni odgovornost in krivda našega partnerja, temveč spada nazaj, v naše otroštvo, med naše starše in skrbnike. Povezana je z našo preteklostjo, našimi preteklimi izkušnjami in strahovi. Drugače rečeno: če daljinec nima tipke za 'mute', je nima, in televizorja ne moreš utišati. Enako je tudi pri nas.

Verjamemo, da si partnerja izberemo na nezavedni ravni, a tam se skriva marsikaj. Vstopamo namreč v odnose, kjer vsak od partnerjev nosi določen del svoje prtljage, ki nas nezavedno privlači, saj ga v svoje življenje 'pokličemo' zato, da bi nam pritisnil na določene (nezavedne) rane – tako, kot nanje pritiskajo tudi otroci. Če si te rane priznamo, če imamo s partnerjem globok in iskren odnos, lahko z njim o tem govorimo in jih predelamo do točke, da nas ne bolijo več. 

Kaj nam še prinaša odnos sočutnega partnerstva?

Odnos sočutnega partnerstva nam prinaša idealno priložnost, da se začnemo soočati s svojo zgodovino, da osebnostno zrastemo in začnemo spoznavati sami sebe. Lahko zgradimo most med našimi izkušnjami in našimi odzivi v sedanjosti, hkrati pa ozaveščamo ponavljanje vzorcev iz primarne družine v naši sekundarni družini. Vse to nam omogoča, da bolje spoznamo tudi partnerja, se z njim še bolj povežemo, okrepimo občutek, da smo v vezi slišani, videni in sprejeti, da smo zmožni sprejemati odločitve, ki so za nas dobre za daljše časovno obdobje, da se izražamo avtentično. Z vsem tem dvigujemo kakovost partnerstva in večamo splošno zadovoljstvo v odnosu.

Sočutno partnerstvo ni popolno

Če se sočutno partnerstvo bere kot nekaj popolnega, moram opozoriti, da ni tako. Noben odnos ni popoln in tudi za naše potomce popolnost ne bi postlala najučinkovitejše preproge. Povsod so vzponi in padci. Pomembno je, da se zavedamo naših notranjih bolečin in jih ne zavijamo in tlačimo pod preprogo. Pomembno je, da za naše odzive in burne odzive ne okrivimo partnerja, temveč zanje prevzamemo vso odgovornost, znamo stopiti korak nazaj in povedati: ''To me je prizadelo. Ne vem še, zakaj, trenutno potrebujem čas zase.'' Umaknemo se, odložimo težka občutja, nato pa zanje prevzamemo vso odgovornost in smo pripravljeni na pogovor. Pogovor, ne prepričevanje. Čudeže delajo vprašanja, kot so: ''Kako si se počutil? Kako ti lahko pomagam? Poslušam te. Rad(-a) te imam. Vidim te. Pomemben(-a) si mi. Tu sem zate, dokler želiš.''

Zato da se prepričamo, ali smo partnerja prav razumeli, ali njegova pripovedovanja zaključujemo na osnovi lastnih ran in prepričanj, so zelo dobrodošla podvprašanja in povzetki v stilu: ''Če te prav razumem, mi hočeš povedati, da … Imam prav?''

Kako preprečiti prepir?

Da preprečimo netenje prepira, pa nam lahko pomaga govorjenje o tem, kako se počutimo. Danes sem utrujen, nemiren, žalosten, jezen, zaspan, preobremenjen. Kadar se ne počutimo dobro, tudi naši odzivi ne morejo biti najbolj sočutni, zato je prav, da o svojem počutju govorimo naglas s svojim partnerjem oziroma s svojimi domačimi. Včasih nam k boljšemu razpoloženju pomaga že samo to, da ga ubesedimo.

Smo Slovenci sposobni sočutnega partnerstva?

Slovenci smo zagotovo sposobni živeti sočutno partnerstvo, kar priča tudi dejstvo, da ljudi ta pristop v odnosu vse bolj zanima, saj se čutijo vredne pozornosti in spoštljivega ravnanja. Ljudje okrog nas vse bolj čutijo, da si zaslužijo več, kot jim je bilo zaradi družbenih norm in zgleda pred neznanci danega v otroštvu. In res si zaslužijo več.

Pomen sočutnega partnerstva je torej v tem, da odkrivamo svoje globine in se soočamo s svojimi ranami ter da ne bežimo iz odnosov zato, ker se v njih včasih počutimo (precej) nelagodno. Če bomo hitro menjavali odnose, hkrati pa ne pogledali vase, se bo namreč ves čas dogajalo, da se nam bo zgodba na neki način ponavljala. V drugačnih primerih in okoliščinah, a podobne občutke bo zagotovo vzbujala, dokler jih ne bomo predelali.

Kdaj poiskati pomoč?

Nujno moram poudariti še to, da še tako dober odnos lahko ob večjih prelomnicah (na primer prihodu dojenčka) prinese hude spremembe v dinamiki partnerskega odnosa, kar ne pomeni, da je čas, da se zaprejo vrata in odideta vsak svojo pot. Včasih je pomembno, da nam na naš odnos pomaga pogledati nekdo drug, nekdo, ki nas ne pozna in pozna delovanje človeških možganov in najnovejša dognanja na tem področju.

Poudarjam pa, da je treba, kjer vladajo različne vrste nasilja (fizično, psihično, čustveno, spolno ipd.), nujno poiskati varno zavetje in zaščititi sebe ter otroke.  Vsi, ki se znajdejo na razpotju, vsi, ki ne vedo, kako naprej ali v kakšnem obdobju je trenutno njihov partnerski odnos, se lahko vedno obrnejo na skupino Sočutno partnerstvo, kjer na anonimna vprašanja odgovarjajo terapevti in ostali z dolgoletnimi izkušnjami in trdim delom na osebni rasti ter raznimi izobraževanji.