Spodaj opisani primeri vedenj, ki se dogajajo v odnosih morda na prvi pogled izgledajo kot karikatura, a še kako obstajajo. V nekaterih primerih je razlog vzgoja, v drugih težnje po popolnosti in občutku obvladovanja vsega, v tretjih morda partner, ki je zelo pasiven in morda celo iz primarne družine naučen, da za vse poskrbi ženska. V nadaljevanju izpostavljamo tudi primer para, kjer so bili prav družinski vzorci razlog, da so se odnosi začeli krhati.

Nenehno opominjanje, usmerjanje in oštevanje

V takšnih primerih partnerka svojega izbranca nenehno opominja, kaj mora narediti, česa ni storil prav, usmerja ga v dnevnih aktivnostih in ošteva, ko kaj zgreši ali pozabi na kakšno od dogovorjenih obveznosti. Ob prebranem se morda zdi, kot da partner ne zna živeti sam, kar ni daleč od resnice. Z nenehnim vodenjem namreč osebo pomanjšamo v otroka', ki se v življenju sploh ne znajde. Gre za zelo nadležno in tudi zelo ponižujoče vedenje, ki pa sčasoma pripelje do tega, da se partner enostavno vda v usodo in prepušča večji del odgovornosti in skrbi partnerki. Po njegovo namreč tako ali tako ničesar ne stori prav.

- Ko partner ni zadolžen za nič

V nekaterih partnerskih zvezah ali družinah partner skorajda nima nobene odgovornosti ali funkcije in je vse v rokah partnerke, pri kateri pa se zdi, da ima čisto vse pod nadzorom. Razlog za to se lahko skriva v njej ali njem. Če je razlog ona, je to zelo verjetno oseba, ki ima rada kontrolo, ničesar ne prepušča naključju, najbolj zaupa sebi in misli, da stvari naredi najbolje le ona sama. S takšnim načinom razmišljanja prevzame nase vse odgovornosti, saj po njeno nihče ni dovolj dober – niti partner. Če pa je razlog v njem, se je morda zavestno distanciral iz partnerskega odnosa ali družine zato, ker je tako enostavneje, razbremenjujoče ali enostavno nima pretirane volje, da bi se angažiral, saj tako ali tako vse stori ona.

- Otroci so domena partnerke. Vedno in povsod.

Partnerke, ki težko ali sploh ne zaupajo svojim partnerjem, ko so v igri otroci, imajo navadno precej težav, ko jih morajo prepustiti v skrb njim. Verjetno se vsaka mamica vsaj malo poistoveti s tem stavkom, sploh na začetku, ko je otrok še majhen. A v teh, skrajnih primerih, je partnerka mnenja, da partner enostavno ni vešč in sposoben skrbeti za otroka. Pri tem je na mestu vprašanje, kako smo lahko v partnerskem odnosu z nekom, ob katerem mislimo, da ni sposoben opravljati starševskih dolžnosti? S takšnim kritičnim odnosom se bo tudi partner počutil manj suveren pri skrbi za otroke ali pa se bo svoji funkciji izmikal.

- Partner je nezrel

Nekatere partnerke pa se vedejo do svojega partnerja pretirano skrbno zato, ker se sami obnašajo, kot da so otroci. Morda ravnajo popolnoma neodgovorno z denarjem, ne prevzemajo nase prav nobenih odgovornosti, v prostem času (kljub letom) igrajo računalniške igrice in morda v življenju sploh nimajo nobenega cilja, temveč živijo iz dneva v dan. V takšnem primeru nekatere partnerke podpirajo vse stebre v hiši, skrbijo za gospodinjstvo, preživetje, otroke, če jih imata, skratka vse. A pri tem je potrebno stopiti korak nazaj in se vprašati, ali smo se res poročili z nekom, s katerim v življenju ne moremo ustvarjati skupaj, si deliti odgovornosti in radosti? Kljub temu, da so nekatere ženske naučene' skrbeti za svoje partnerje, je smiselno razmisliti o spremembi takšnega načina življenja.

Eden od takšnih primerov sta 35-letna Mija in 37-letni Jakob, ki sta se po enem letu začela soočati s težavami, ki se nanašajo na deljenje odgovornosti. Pred poroko sta živela skupaj dve leti v najetem stanovanju. Mija prihaja iz izrazito patriarhalne družine, kjer je bil oče glava družine'. Jakob pa je odraščal sam z mamo. Ko sta začela skupaj živeti, sta oba v odnos prinesla svoj način vedenja, ki ju je sčasoma soočil z vprašanjem, ali sta sploh za skupaj. "Pri nas je bilo treba očeta vedno rihtat, streči med kosilom, mu prinašati časopis na kavč, on je bil človek, ki se mu ne ugovarja. Dela je vedno delil na ženska in moška, od tod tudi moje navade, da je treba moškega pač streči in spoštovati. To sem nevede delala tudi v odnosu – za vse sem želela poskrbeti sama, Jakobu ni bilo treba ničesar narediti. Vedno sem bila jaz tista, ki sem skrbela za celotno gospodinjstvo, kuhala, hodila v trgovino, skrbela za stroške, registracije avtomobilov. Nekaj časa mi je bilo to všeč, potem pa sem po nekem pogovoru s prijateljico začela spraševati, ali je to res moje poslanstvo'? Je to res to, kar si v življenju želim?" In kako je vse skupaj doživljal Jakob? "Ko sva začela živeti skupaj, sem bil najprej malo presenečen, kako samostojna je pri vsem. Sam prihajam iz enostarševske družine, kjer sem bil jaz tisti, ki je moral posrkrbeti za vse – jaz sem skrbel za mamo, zato se mi je Mijin način zdel nekaj tujega. A sem sprejel, zdelo se mi je, da v tem uživa, ko ima stvari pod kontrolo. Kljub temu, da sem se na začetku več vključeval v vse, mi je ona odločno pojasnila, da zmore sama in da je to njena skrb," pojasni Jakob. Po letu skupnega življenja je začelo Miji postajati vsega preveč in začeli so se pojavljati nenehni konflikti brez konca. Odločila sta se za svetovanje pri strokovnjaku, saj nista želela najinega odnosa kar zaključiti. "Pomagal nama je uvideti, da sva imela čisto drugačni družinski ozadji, ki sta precej vplivali na to, kako sva doživljala najini vlogi v družini. Ugotovila sem, da mi ni treba vsega sama in da je nekaj normalnega, da imava stvari razdeljene. Zdaj je lažje, saj razumeva, zakaj je do tega sploh prišlo. Moj partner ni moj oče in ni mi treba vsega nositi na ramenih," zaključi Mija.

Vedenja, ki bolj ustrezajo odnosu z majhnim otrokom in ne partnerjem.

- Način in ton govora, ki ga uporabljate pri partnerju je materinski oz. otroški.

- Nadzorujete, koliko poje vaš partner, spremljate ali mu je všeč, komentirate, če kaj pusti na krožniku.

- Zjutraj ste vi tisti, ki opomnite partnerja, da je potrebno vstati.

- Nenehno ga opominjate na obveznosti, ki jih imata kot partnerja in ki jih ima on sam.

- Skrbite za njegova oblačila, mu nakupujete, pakirate, ko je čas za dopust.

- Dokončujete njegove stavke, opravljate telefonske klice in ostale obveznosti namesto njega.

- Verjamete, da je ena od vaših nalog tudi popravljanje njegovega vedenja. Menite, da kar ga mama ni naučila, ga morate vi.

- Obnašate se pretirano zaščitniško.

- V družbi na vprašanja, ki so namenjena njemu, odgovarjate vi.

Kako ustaviti takšno vedenje?

Izkazovanje skrbi in podpora sta v partnerskem odnosu seveda nekaj pričakovanega, a do določene mere. Ko prečkamo mejo, kjer se začne starševska vloga, partnerski odnos avtomatično izničimo. To pa sčasoma prinese večje priložnosti za nezadovoljstvo, konflikte, razhode, ločitve.

Partnerka, ki je nagnjena k takšnemu vedenju, mora svojemu partnerju dovoliti, da dela napake in se na njih uči. Prav tako naj se izogiba nenehnemu kritiziranju in sodbam, kako je kaj naredil in zakaj je nesposoben. Potrebno je sprejeti njegov okus in ne vsiljevati svojega. Moški razmišljajo drugače kot ženske, kar je potrebno sprejeti. Potrebno je dopustiti, da imata oba razdeljene vloge in obveznosti v družini.

Viri: Parenting your spouse, PsycArticles, Partner or child? Inquiries Journal