Ali opažate, da se danes pogosto starši trudijo, da bi bili popolni in morda še posebej ženske?

Da, tega je danes veliko. Torej neko področje življenja mi je pomembno – v tem primeru materinstvo – nato pa mislim, da moram na tem področju res dati maksimalno vse od sebe. Pri popolnih starših, običajno res mamicah, je potem dostikrat težava to, da mislijo, da biti popolna mamica pomeni, da otrok nikoli ni žalosten, frustriran, nesrečen. To je zanje znak, da so uspešne. Da je otrok vedno dobro, lepo razpoložen, zadovoljen, nasmejan … A treba se je zavedati, da če bomo otroku recimo prepovedali sladoled, bo jokal in bo nesrečen. Biti dober starš pomeni, da v takem primeru pustim otroka, da doživlja frustracijo. Popolne mamice pa to težko prenesejo. Mislijo, da je to znak, da nekaj v vzgoji otroka ni dovolj dobro.

Nekatere mamice si znajo za svoje otroke vzeti res veliko časa.

Popolna mamica misli, da se mora ves čas razdajati otroku. Tako kot smo bili pred sto leti na enem ekstremu, ko otroci niso bili pomembni, so bili samo delovna sila, nas ni brigalo, kako se počutij, tako smo danes na drugem ekstremu, kjer poskušamo vzgojiti vedno srečnega in zadovoljnega otroka, ki ga čuvamo pred vsakimi neprijetnimi čustvi, ki jih lahko človek doživi v življenju. Toda to, da določena želja ni izpolnjena, občutki frustracije, ki temu sledijo, to je del življenja. In če otroku ne omogočimo, da to doživi, se s tem ne bo naučil shajati.

Potem pa so tu še številni tečaji, na katere starši vpisujejo otroke.

Da, želja je, da bi otroku čisto vse omogočili, mu pomagali, da uresniči čisto vse potenciale. Cilj je preprečiti, da otrok slučajno kakšnega svojega talenta ne bi odkril. Potem pa hodi otrok in na balet in v glasbeno šolo in na ta trening in na tisti trening … Dan pa ima 24 ur. A strah, da otroku ne bi omogočili odkriti njegov največji talent, je povsem neutemeljen, saj se take stvari odvijajo povsem spontano. Samo se bo pokazalo, katera področja ga bolj privlačijo, sam se bo nekje našel. Lahko pa tudi ima potencial in ga nikoli ne razvije. To pač ni nobena katastrofa. To ne pomeni, da bo imel slabo življenje. Nekdo lahko ima odličen posluh, pa nikoli ne postane glasbenik. Lahko dela nekaj drugega in je še vedno srečen.

Kako pa je z usklajevanjem tega, da si želimo biti čim boljši starši, želimo pa si tudi uspeha v službi? Spet se mi zdi, da je tu težava bolj pereča pri ženskah.

Tu pa težavo v vsakem primeru predstavlja perfekcionizem. Kajti več kot imam področij življenja, kjer si želim biti vedno popoln in najboljši, večjo težavo imam. Perfekcionist ne zna ločiti, kje je dobro, da naredi nekaj čim bolj popolno, kje pa je bolje in smiselno, da malo poenostavi, kaj izpusti, naredi nekaj samo dovolj dobro. Perfekcionistu so lahko celo vsa področja življenja enako pomembna – družina, kariera, partnerski odnosi, prijatelji … Potem pa začnejo ljudje enkrat izgorevati, kajti najboljši na vseh področjih ne moreš biti. To prazni baterijo. Perfekcionizem je zato pogosta lastnost ljudi, ki se spopadajo s stresnimi motnjami, depresijo … V življenju je treba izbrati, kaj je v tistem trenutku bolj pomembno. Naučiti se je treba ločiti bistveno od nebistvenega ter to nato početi vsak dan znova, ves čas.

Preberite si še, kaj smo se o stresu pogovarjali s psihiatrinjo prof. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek