Pika Božič Kontrec, žena hokejista Dejana Kontreca, je mati dveh otrok – deklice Liu in fantiča Taija. Iz oči ji sije sreča in videti je, da v vlogi mame neskončno uživa. V intervjuju za Bibaleze.si nam je zaupala, kaj je počela zadnja leta, kaj ji pomenita dom in družina ter kako se je odločila za vrnitev na glasbeno sceno.

Na lepotnem tekmovanju za Miss Universe ste presenetili s svojim nastopom.

Hvala.

Pod odrske luči ste stopili v povsem novem slogu – nova glasbena zasedba, fantastičen vokal in zavidanja vredna postava! Pika, kje ste se vendar skrivali do sedaj?

Nisem se skrivala. Morda se vam zdi, da me ni bilo nikjer, čeprav sama menim, da sem v teh treh letih, ko sem bila odsotna iz medijskega sveta, naredila veliko več kot prej. Predvsem sem hvaležna za čas, ki sem ga preživela popolnoma predana ljudem in stvarem, ki mi pomenijo največ: otroci, družina, spoznavanje sebe, svojih napak in preteklosti. Imela sem čas sanjati, kakšno prihodnost si želim in kako bom to dosegla.

Kdo vam je pomagal pri načrtovanju udarnega povratka?

Čeprav sem bila precej v dilemi, ali se sploh vrniti na odre, se mi zdi ustvarjanje glasbe kot nekakšna droga – težko potlačiš v sebi to željo po ustvarjanju. Kreativnost je pomembna za razvoj osebnosti in čustveno rast in brez tega si sebe težko predstavljam. Čeprav ni nujno, da je to vedno na odru. Povratek pa je predvsem trdo delo celotne ekipe, ki mi je s svojo strokovnostjo in moralno podporo trdno stala ob strani.

Vaš videz je bolj zrel in ženstven. Kdo je poskrbel za podobo, s katero ste tokrat zakorakali na oder?

Seveda je potrebno biti realen, da veš, kaj je primerno in kaj ne. Izredno pomembno je, da se v tem dobro počutiš, pa čeprav ti strogo oko pride prav, ko je treba celoten paket spraviti v podobo. Glede na stil glasbe in ploščo Shine, ki je res bolj zrela in baladna, je tudi image temu bolj primeren. Ko se na nekem področju izživiš, se je treba učiti naprej.

Čeprav ste dvakratna mamica, je vaša postava brezhibna. Ste se ukvarjali s športom in pazili na prehrano? Imate mogoče kakšen nasvet, kako po porodu “raztopiti” kilogramčke?

Nisem ravno športen tip človeka. Fizičen napor mi ne predstavlja užitka, temveč ga jemljem kot obveznost. Priznam, da mi je v določenih stvareh narava naklonjena in mi izgubljanje kilogramov ne predstavlja tako velikega problema. Pa vendar z leti tudi narava ni dovolj. K sreči imam moža, ki je profesionalen športnik ter ima disciplino in red vkoreninjena, tako da se mi njegova spodbuda in predlogi o vadbi zdijo sprejemljivi in predvsem izvedljivi. Če je lepo vreme, se v dopoldanskem času spravim na rolerje in grem na klasično pot, na kateri si prevetrim glavo in hkrati naredim nekaj zase.

Kako vam je všeč vloga mame in družinsko življenje? Kako z otrokoma preživljate dneve? Kaj najrajši počnete, ko ste vsi skupaj?

Vloga mame je edina vloga, ki jo opravljam sproščeno, 100-odstotno in je zame vedno na prvem mestu. Največje darilo, ki mi ga je življenje dalo, sta Liu in Tai in čas, ki ga lahko preživim z njima. Tega je v mojem poslu veliko in ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Sta moja energija in moj elan, da lahko diham in delam. Liu je že tretješolka. Je zelo odgovorna in pridna in je pravi angelček. Tai pa ima tri leta in je rojen športnik tako po energiji kot talentu. Ob njem ima človek 24 ur na dan zapolnjenih z različnimi športnimi aktivnostmi. Tai je fantek z najmanj igračami in največ dresi!

Kaj pa dopustovanje, kam ste se odpravili to poletje? Kakšna vrsta dopusta se vam za družino zdi najprimernejša?

Izbiramo lokacije, kjer lahko vsi občutimo, kaj pomeni počitek. Že nekaj let hodimo na isto mesto in vedno znova neizmerno uživamo. Vsi smo “morski” ljudje, zato je oddih na morju za nabiranje moči nezamenljiv.

Kako so potekali vaši prvi septembrski dnevi? Kaj bi svetovali materam za čim lažje in nestresno uvajanje otroka v vrtec?

Kar se Liu tiče, se je šole že zelo veselila. Tai pa tudi ni prvič v vrtcu in je družbo že kar pogrešal. Navado imam – in k sreči tudi možnost – da sta otroka doma od dne, ko Liu zaključi šolsko leto, do prvega šolskega dne. Tako se družbe vrstnikov po dveh mesecih že zelo veselita.

Kar se tiče uvajanja v vrtec, se mi zdi to velik korak za otroka in starše. Možnost, ki jo ponuja sodobni vrtec, da smo z otrokom, dokler se ne navadi novega okolja, pozdravljam. Le še strašem bi morali v službi odobriti dovolj odsotnosti. Kajti zaposleni, ki ga skrbi za otroka, je tako ali tako manj produktiven. Moram pa reči, da je veliko tudi na vzgojiteljih in učiteljih, kako znajo otroka zmotivirati in koliko iskrene topline in občutka varnosti oddajajo. Otroci so najbolj iskreni in vredno jih je poslušati, kajti vedno govorijo iz srca.

Od nosečnosti je sicer minilo že nekaj let, pa vendar me zanima, kako ste ju doživljali. Obudite dneve na vaš trebušček in nam zaupajte, kaj vam je najbolj ostalo v spominu!

Obe nosečnosti sta potekali brez težav in lahko rečem, da sem imela srečo, da sem se počutila odlično. Le apetit sem imela precej velik. Prvič sem se zredila za 15 kilogramov, drugič pa za 17. Le takrat imamo ženske opravičilo, da se nam ni treba zagovarjati zaradi svoje postave! (smeh) Povišana telesna teža je v tem stanju nekaj popolnoma normalnega, saj v nas raste novo življenje, zadovoljstvo matere pa se kaže tudi na otroku. Najbolj se mi je usidral v spomin velik trebuh, ko kar naenkrat postaneš popolnoma neokretna in nerodna! Trebušček me je spremljal tudi po porodu, in čeprav sem prvič mislila, da se bom iz porodnišnice vrnila v hlačah, ki sem jih nosila pred nosečnostjo, se to ni zgodilo. Domov sem šla v istih oblačilih, v katerih sem prišla – nosečniških!!!
Moj nasvet: uživajte in se veselite vsakega trenutka!

Kaj pa gospodinjska opravila? Ob čem bi najrajši zamižali na eno oko in kaj z veseljem postorite? Vam mož priskoči na pomoč ali menite, da so tovrstna dela bolj ženske narave?

Gospodinjska opravila so zame nekaj krasnega. Morda zato, ker imam čas. Če bi prihitela iz službe ob petih, hitro skuhala in pospravila, če bi življenje teklo prehitro, potem bi verjetno govorila drugače. Opravila si organiziram takole: ob sobotah generalno čiščenje, kopalnico čistim vsak dan, okna dva do trikrat na teden. Malo sem fanatik glede čistoče. Ne želim, da mi nekdo tretji pospravlja in čisti po hiši, po možnosti še nekdo, ki dela težje od mene. Čiščenje me sprošča in ni mi težko. Še soseda mi včasih reče: “A si spet v rokavicah?” Gospodinjska opravila niso le za ženske. Če sta oba partnerja zelo zaposlena, se mi zdi to idealen čas, ki ga lahko preživita skupaj. Eden poprime za sesalec, drugi za krpo. Lahko je neke vrste zabava! Sicer pa se mi zdi razdelitev gospodinjskih opravil stvar dogovora med partnerjema.

Biti mama vsekakor ni dolgočasno, pa vendar, ste kaj pogrešali odrske luči?

Odrske luči so lepši del tega posla. Velikokrat se zdi, da je delo glasbenika koncert, na katerem je za vse poskrbljeno in mi samo pridemo in sijemo. Ni ravno tako: obveznosti je veliko več in krivulja dela zelo niha. Tu so še intervjuji, radiji, sestanki, priprave na ploščo, koncerte, studio … Oder je darilo za ves trud, ki ga vlagamo. Zato je toliko bolj sladko, ko imaš obiskan koncert, ko ljudje pojejo tvoje pesmi in ko od publike dobivaš nazaj energijo, ki si jo vložil. To je res neprecenljivo!

So domači spodbujali vašo vrnitev na glasbeno sceno?

Seveda, drugače se za to ne bi odločila. Mislim, da je ključnega pomena ravno podpora ljudi, s katerimi živiš in ti pomenijo vse na svetu. Brez tega si zelo hendikepiran in odsoten. To pa je velik del uspešnega ustvarjanja. Potrebujemo svobodo in čas, ko moramo biti sami. Če tu ni razumevanja, je ves trud zaman.

Pred leti so vam življenje grenili nekateri mediji, ki so želeli poseči v vašo zasebnost. Menite, da se je zaradi tega vredno obremenjevati ali bi danes ravnali drugače?

Človek, ki je krvav pod kožo in ima čustva, ne more biti ravnodušen, ko o sebi bere grde stvari. Nekateri pravijo, da se tega s časom navadiš ... Jaz se nisem in se nikoli ne bom. Ko sem se vračala v ta svet, sem se zavedala, v kaj se spuščam. Čeprav moram biti iskrena – tokrat stavim na to, da pri nas rumeni tisk ni več tako bran in prodajan, kot je bil pred tremi leti. Takrat je bilo to nekaj novega in za bralce zanimivega. Sedaj pa vidim, da ljudje ne želijo več prejemati informacij, za katere se nikoli ne ve, ali so resnične ali ne. Negativizem je v času, kot ga imamo sedaj, popolnoma nepotreben. Toliko je slabih stvari na svetu, toliko tragedij, slabih novic v poročilih … Mislim, da ljudje želijo slišati, da bo bolje in dejansko v to verjeti. Za novice, kot so kdo se je kje sončil gol, kdo se ločuje in zakaj, pa mislim, da nimajo ne časa ne energije!!!

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Prihodnosti ne načrtujem vnaprej. Sem tip človeka, ki se prepusti toku, da me vodi in nosi, kamor mi je namenjeno. Seveda imam sanje in želje, ki so sila, ki me žene naprej. Želim si, da bi si ljudje vzeli čas zase in da bi lahko vsak dan uživali v malenkostih, ki nam gradijo nepozabne trenutke. Želim si, da bi album Shine sedel ljudem v srce in bi ga znali poslušati, ko so veseli in ko jim je težko. Sanjam o tem, da bi ga publika vsrkavala in se našla v skladbah, ki mi toliko pomenijo. Želim si verjeti, da nam ljudje podarijo čas in poslušajo, kar jim imamo povedati, in se nato odločijo, ali jim je všeč ali ne. Želim si, da si vsakdo najde mesto tam, kjer je srečen …