Dawn lahko sliši sinovo dihanje, lahko ga gleda in čuti, ne more pa ga objeti, pobožati ali se z njim igrati. Danes šestletni Alexander je mamice že navajen, saj ga njena nemoč spremlja že od rojstva.

Dawn in njen mož Simon sta bila povprečen, mlad in zaljubljen par. Poročila sta se leta 1995 in ne eden ne drug si nista niti predstavljala, kako se jima bo življenje čez nekaj let obrnilo na glavo.

Kot večina zakoncev sta si tudi sama želela otroka. Dawn je brez težav kmalu zanosila. Preselila sta se v trosobno stanovanje in uživala v pričakovanju prvega otroka. Ko je bila Dawn 26 tednov noseča, je nekega jutra opazila, da so njeni gležnji nenormalno otečeni. Počutila se je slabo, zato je obiskala zdravnika. Ker je imela poleg otečenosti in slabega počutja tudi visok pritisk, so takoj posumili, da gre za nosečniško preeklampsijo, ki je zelo nevarna za mater in plod.

Šest dni kasneje je Dawn s carskim rezom rodila sina Alexandra. Zaradi prezgodnjega rojstva je bila njegova teža le 800 gramov. Dawn se spominja, da ga je videla le trenutek, preden so ga odnesli na intenzivno nego. Naslednji dan je bil že ves obdan z različnimi cevkami.

Teden dni kasneje se je Dawn lahko vrnila domov, vendar brez svojega sinčka, saj je ta še vedno potreboval posebno nego. S Simonom sta ga vsak dan obiskovala in se veselila njegovega napredka. Po enem tednu pa se je Dawn zgodilo nekaj strašnega. "Ko sem se zjutraj zbudila sem vedela, da je nekaj hudo narobe, počutila sem se zelo slabo, vrtelo se mi je v glavi in ko sem želela govoriti so bile moje besede nerazločne," pove Dawn.

Zadnje kar se spominja so bile besede njene mame, govorila ji je naj stisne njene dlani, Dawn pa tega nikakor ni zmogla. V bolnišnici so ugotovili, da jo je zadela možganska kap.

Dawn je bila paralizirana, ni mogla govoriti, se premakniti, celo njene veke so bile paralizirane. Najhuje je bilo, da so bili vsi prepričani, da je v globoki komi, Dawn pa se je vsega zavedala, vse je slišala in videla, le premakniti se ni mogla. Zdravniki so kasneje ugotovili, da gre za tako imenovani sindrom vklenjene zavesti (locked in syndrome). Vsega, kar se je okrog nje dogajalo, se je dobro zavedala, zelo kmalu ji je postalo jasno, da nihče niti pomisli ne, da jih lahko sliši. Najbolj srečna je bila, kadar so mož in njeni straši pred njo govorili o sinu, kako napreduje in kako se razvija.

Da pa se je Dawn življenje vsaj malce spremenilo, gre zahvaliti njenemu bratu. Mesec dni po možganski kapi je Dawn končno slišala besede, ki jih je tako dolgo čakala. Njen brat Marck se je vsedel k njej na posteljo in ji rekel: "Dawn, če me slišiš, pomežikni z očmi," Dawn mu je pomežiknila in tako jim je končno sporočila, da se zaveda vsega, kar se dogaja.

Po dveh mesecih je videla sina, položili so ga poleg nje, vedela je, da se mora boriti naprej. Hudo ji je bilo, ko je gledala moža, kako hrani otroka po steklenički, ona pa ga ni mogla niti pobožati.

Po treh letih rehabilitacije in intenzivne terapije se Dawn lahko sporazumeva s pomočjo posebnega računalnika. Njena svakinja ji je izdelala posebne tablice, s pomočjo katerih lahko komunicira. Po treh letih pa je spet doživela šok. Mož ji je sporočil, da je spoznal drugo žensko, s katero bi se rad poročil. Prizadeta Dawn je podpisala ločitvene papirje, čeprav je bila zelo žalostna, saj ji je Simon na poročni dan obljubil, da bo ob njej v zdravju in bolezni. Daen zdaj živi pri svojih starših, nekdanjemu možu pa najbolj zameri to, da ji premalokrat dovoli videti sina.

"Vem, da bi v mojem primeru veliko ljudi menilo, da raje umre, kot da živi tako kot jaz, a vseeno sem srečna, da lahko vidim sina, berem in poslušam glasbo," je še povedala Dawn.