Ana iz Lucije nas je poprosila, da objavimo ganljivo zgodbo, ki kroži po elektronski pošti. Mamica pravi, da se je je tako globoko dotaknila, da je prav, da jo preberete še bralke in bralci portala Bibaleze.si.

Brezpogojna ljubezen

Moja mami je imela samo eno oko. Sovražil sem jo, saj sem bil zaradi tega pogosto v veliki zadregi. Da smo preživeli, je za nas učence in učitelje kuhala v šolski kuhinji. Nekega dne me je med poukom prišla pogledat in mi zaželet lep dan. Bil sem tako jezen in užaljen! Kako je mogla biti tako nesramna, da takšna pride k meni in mi dela sramoto?! Zato sem jo ignoriral, ji s sovražnim pogledom dal vedeti, kaj je naredila, potem pa sem besno stekel stran.

Naslednjega dne mi je eden od sošolcev rekel: "Ej, tvoja mami ima pa samo eno oko!" Bilo me je tako sram, da bi se najraje pogreznil v zemljo, želel sem si, da bi moja mami izginila za vedno. Zato sem se tistega dne do nje zelo osorno obnašal in ji zabrusil: "Če mi misliš delati takšno sramoto, da se mi sošolci smejijo, zakaj potem rajši kar ne umreš?!"

A moja mamica ni rekla ničesar …
Ker sem bil poln jeze, niti za sekundo nisem pomislil, kaj sem ji rekel. Popolnoma sem pozabil nanjo in na njena čustva, mislil sem samo nase. Želel sem oditi od hiše in se nikoli več vrniti.

Tako sem se pri učenju resnično potrudil in dobil priložnost za študij v Singapurju. Potem sem se poročil, kupil sem hišo, postal oče. Bil sem srečen in zadovoljen s svojim življenjem, z otroki in udobjem, v katerem sem živel.

Nekega dne je na obisk prišla moja mati. Ni me videla že leta in leta in tudi vnukov še ni spoznala. Ko je stala pri vratih, so se ji moji otroci porogljivo smejali. Zavpil sem nanjo, kako si drzne priti in prestrašiti moje otroke. "Izgini!" sem ji rekel, mati pa je tiho odgovorila: "Oh, oprostite! Verjetno sem prišla na napačen naslov," in hitro odšla.

Nekega dne sem dobil na svoj singapurski naslov vabilo za srečanje nekdanjih sošolcev. Šel sem tja, ženi pa sem se zlagal, da grem na službeno pot. Po srečanju sem šel še malo mimo naše stare hiše, kjer sem preživel otroštvo. Sosedje so mi povedali, da je mati umrla. Niti ene solze nisem potočil. Potem pa so mi pomolili v roke materino pismo, ki ga je pred smrtjo napisala zame.

"Dragi sin, ves čas mislim nate. Žal mi je, ker sem prišla v tvojo hišo v Singapurju in prestrašila tvoje otroke. Bila sem zelo srečna, ko sem slišala, da prideš na srečanje sošolcev.
Vendar pa sem se tako slabo počutila, da sem slutila, da se v postelji niti obrnila ne bom, kaj šele, da bi te prišla pogledat. Oprosti mi, da sem ti bila v času tvojega odraščanja v veliko zadrego. Veš, ko si bil še zelo majhen, si doživel nesrečo in izgubil oko. Ker nisem imela srca, da bi te gledala, kako odraščaš s samo enim očesom, sem ti podarila svojega. Bila sem zelo ponosna na svojega sina, ki je s tistim očesom videl ves, zanj novi svet, tudi zame.

Z ljubeznijo,

tvoja mami."

Ne glede na to, ali je zgodba resnična ali izmišljena, pa nam da misliti. Je le ena od mnogih, ki govori o veliki, neverjetni in edinstveni materinski ljubezni ...