Tisti, ki Polono in Primoža dobro poznajo, očarano pripovedujejo o njuni veliki, romantični ljubezni. Ganila je tudi člane zasedbe Tabu, ki so jima posvetili pesem Pesek in dotik – dobila sta jo za poročno darilo. A kljub temu je Polono, kot je povedala v pogovoru za Bibaleze.si, ljubezen znova presenetila! Prišla je v obliki sinka Maksa in zapolnila vsako poro njenega telesa...

Polona, je bila vaša nosečnost tudi del akcije Radia Center za dvig rodnosti v Sloveniji (ker ste pač hoteli biti dober vzgled drugim ženskam) ali je imela pri tem glavno besedo mati narava?

Glavno besedo pri tem je imel moj mož. (smeh) To, da bova dobila dojenčka, sva izvedela kar kakšno leto po radijski akciji 1000 otrok za Slovenijo, tako da ni bilo nič načrtovano ... Se je kar nekako zgodilo, ne da bi posebej načrtovala.

Kako ste doživljali nosečnost in vse spremembe v telesu, kako se je nanje odzival vaš mož Primož? Je obdobje nosečnosti kaj vplivalo na vaše vsakdanje življenje in delo?

V nosečnosti nisem imela posebnih težav, samo redila sem se kot zmaj. Prvič v življenju sem bila ves čas lačna in nikakor se nisem mogla zadrževati pri hrani. Glede na to, da sem dosti časa brala različno literaturo na temo rojstva, dojenčkov in tako dalje, me je najbolj razjezilo, ko sem kje prebrala, da je "normalno", da se ženska zredi od 8 do 12 kilogramov (jaz sem se namreč kar enkrat več). Tako da ... ko danes pomislim na nosečnost, pomislim na velike čokolade z lešniki in na banjice sladoleda. Groza! Moj Primož je bil pa junak brez primere, njemu se je kar vse zdelo normalno, pri nobeni zadevi ni kompliciral; ko sem imela svoje dneve, je pa tudi znal "porihtati" zadeve. Nosečnost seveda še kako vpliva na vsakdan – sploh v zadnji tretjini. Če ne drugače, imaš res ves čas v mislih, da nosiš pod srcem novo življenje, za katerega si odgovoren.

Kako ste se pripravljali na porod? Vas je bilo kaj strah, ko se je približeval? Se je Maks držal določenega datuma ali je prehiteval oziroma zamujal?

Na porod sem se kar precej psihično pripravljala. Verjetno sem prebrala vse, kar je pri nas obstajalo. Tudi moja mama je iz te "branže", tako da sem bila še dodatno podkrepljena z informacijami. Nekoliko so se stvari zapletle v zadnjem mesecu, ko sem – na vsesplošno presenečenje – zbolela za noricami. Medtem ko sem se psihično že pripravljala na porod, je bil to res šok. Takrat je bilo najbolj pomembno, da Maks ostane še nekaj časa v trebuhu ... in potem, ko sva se pogovorila (smeh), je tudi pridno ubogal in pokukal ven šele en dan po napovedanem roku.

Nam lahko opišete svojo porodno izkušnjo?

Rok za porod sem imela 8. 8. 2008, uro po polnoči mi je odtekla voda, Maks pa se je rodil naslednji dan, ob pol treh popoldne v mariborski porodnišnici. Porod je bil naraven, z mano pa je dihal Primož. Sicer sem upala na epiduralno analgezijo, ampak ...

Največja zahvala za moje in Maksovo dobro počutje in srečen konec gre sestri Maksimiljani in drugemu osebju v porodnišnici, sestram, ki so celih 12 ur bdele nad mano in mi vlivale pogum. Po tej izkušnji imam občutek, da so res sestre (in ne zdravniki) tiste, na katere se lahko ženska zanese v času poroda.

Kakšni so bili prvi dnevi, prvi meseci z novim družinskim članom? Kako zelo se je vaše življenje spremenilo; ste si to nekoč sploh lahko predstavljali?

Prvi dnevi so mi ostali bolj v meglenem spominu, najbrž je bilo vtisov preveč. So pa ostali občutki nežnosti, ki sva si jih delila z Maksom tako v bolnišnici kot tudi doma. To je res posebne vrste ljubezen, taka, ki je človek niti v sanjah ne pričakuje. Nekako zavzame vse pore telesa in se samo še širi. Potem je bilo pa iz tedna v teden lepše. Bolj smo se vsi trije spoznavali, bolj smo si utirali svojo pot, lepše je bilo. To, da zna biti prekleto naporno, je zanemarljivo v primerjavi s tem, kako lepo je.

Tri mesece po porodu ste se znova vrnili na delo. Ste vodenje jutranjega programa tako pogrešali, je bil tak dogovor z vodstvom ali vaš sovoditelj Sašo Papp enostavno ni več mogel brez vas? Kako gledate na to, da si pri nas partnerja premalokrat delita dopust za nego in varstvo otroka?

Jaz sem imela možnost, da se v tako kratkem času vrnem na delovno mesto, ker pač opravljam zelo specifično delo in ker sem imela varstvo za Maksa. Moj delovnik traja (brez sestankov) tri ure, kar pomeni, da sem na začetku oddelala program, nato pa odhitela domov. Tako sem Maksa lahko nemoteno dojila. Žal mi je tistih očetov, ki imajo možnost, da lahko ostanejo doma, pa tega ne izkoristijo. Čas z malim otročkom mineva še hitreje kot sicer in prvi dnevi, tedni in meseci so – tako za starše kot za otroke – nenadomestljivi.

Kakšen je danes vaš delovni dan – vemo, da vstajate zelo zgodaj – kdo čuva malčka, medtem ko delate na radiu, vam kdo pomaga v gospodinjstvu? Kako ste si organizirali družinsko življenje, saj tudi vaš mož nima običajne službe?

Ko še nisem imela Maksa, sem bila zaradi zgodnjega zbujanja čez dan dostikrat utrujena in sem šla spat. Utrujena sem tudi zdaj,  samo spat ne morem iti! Načeloma čez dan niti ni časa, da bi razmišljala o tem. Dejstvo je, da ti da otrok ogromno energije. Maksa v času, ko me ni, čuva varuška, ki, medtem ko mali spi, še kaj pospravi in zlika, tako da mi res olajša dan in sploh življenje. Primož je glasbenik, zato tudi on nima nekega ustaljenega urnika, kar je po eni strani dobro. Tako smo lahko dostikrat vsi trije skupaj praktično cel dan, konci tedna pa so, ko ima Primož koncerte, moji in Maksovi. Takrat so na vrsti obiski babic, dedkov in prijateljev.

Vam je kdaj težko, prenaporno in kaj storite v takih trenutkih? 

Pogledam Maksovo fotografijo in sem hvaležna, da je zdrav in vesel.

Kaj vaju pri Maksu najbolj razveseljuje? Že kaj kaže svoj značaj? Nameravata imeti še kakšnega otroka?

Zdaj je Maks star osem mesecev, kar pomeni, da vsak dan odkrivamo kaj novega. Meni je všeč, ko se razburja in jezi, takrat se iz srca nasmejem. Sicer lahko rečem, da je dobrovoljen otrok, ki ima zelo rad ljudi. Ker imam večinoma dobre izkušnje s svojim malčkom, seveda ne bi imela nič proti še kakšnemu. Samo moji šefi najbrž ne bi bili veseli, če bi se to zgodilo prehitro ...

Kaj bi si želeli za svojega otroka in za vse otroke na tem svetu?

Kot vsaka mama želim seveda svojemu otroku vse najlepše. Da mu ne bi bilo hudo v življenju, da bi bil srečen, zdrav in da bi našel svojo pot. Za vse otroke pa bi si najbolj želela, da bi bili ljubljeni. Verjamem, da je to predpogoj, da bodo zrasli v dobre in srečne ljudi.