Pisalo se je leto 2004, ko je Petra Urek na pobudo vseh žalujočih staršev v Sloveniji ustanovila društvo Solzice. Majhne slane kapljice, ki so tekle tudi po njenih licih, ko je izgubila hčerko Brino, bodo skupaj z mnogimi drugimi v mislih vseh danes, 15. oktobra, na Mednarodni dan spomina na otroke, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

Težko je govoriti o smrti, še težje, ko gre za otroka. Preveč je angelčkov na nebu, preveč bolečine na Zemlji. O tem, kako pomagajo Solzice vsem, ki se soočajo z izgubo, smo se pogovarjali s Petro Urek, ki je tudi avtorica knjige, ki obravnava smrt otroka, z naslovom Prazna zibka, strto srce.

Solzice najbrž niso samo 'društvo', so veliko več. Kako pomagate tistim, ki se soočajo z izgubo?

Žalujočim staršem nudimo v Solzicah oporo na poti žalovanja in tudi že prej. Organiziramo individualne razgovore, seminarje, delavnice za vse, ki se srečujejo z žalujočo družino, in za vse tiste, ki to so. Spremljamo starše ob smrti njihovega otroka, pomagamo pri nastajanju in ustvarjanju spominov, vodimo jih skozi birokratske zadeve ob pokopu otroka. Zelo dobro sodelujemo z večino porodnišnic.

Vas straši poiščejo sami? Komu vse so odprta vaša vrata?

K nam prihajajo po pomoč vsi tisti, ki se srečujejo z žalujočo družino oz. ki so žalujoči. Tudi delodajalci, stari starši, prijatelji, sorodniki … nekateri dobijo naše podatke že v porodnišnici, včasih nas kontaktirajo sami zdravstveni delavci. Prisluhnemo vsakemu posamezniku in glede na njegove potrebe in želje nudimo pomoč, ki mu je najbližja. Vedno sem vesela, kadar nas pokliče kakšna oseba, ki želi stati ob strani žalujoči družini, pa ne zna. Vedno se v imenu vseh žalujočih zahvalim za pogum, da si »upajo biti tu«.

Kako lahko pomagajo drugi? Ljudje se večkrat zapremo in nočemo spraševati staršev o izgubi njihovega otroka, ker je tudi nam hudo in predvsem, ker nočemo, da bi njih bolelo še bolj. A vendar ti starši to potrebujejo.

Obnašajte se predvsem srčno. Ne obremenjujte se z velikimi besedami. Te prepogosto še vedno zabolijo. Smo občutljivi in za nas v tistem trenutku ni logičnih razlag. Besede, kot so: saj sta še mlada; saj bosta spet poskusila; saj že imaš otroke; bolje sedaj kot kasneje itd., zelo zabolijo. Zelo dobro nam dene, če se spomnite na našega otroka, če se želite o njem pogovarjati, da prinesete svečko. V spominu mi je ostal dogodek, ko me je prijateljica vprašala, koliko časa je Brina že mrtva. In jaz sem zajokala od olajšanja, da je omenila mojo deklico, da se je spomnila nanjo in da se želi o njej pogovarjati. Tako kot se radi pogovarjamo o naših živih otrocih, tako ne »skrivamo« naših umrlih otrok. Tudi priznanje, da ne vemo, kaj reči, kako se obnašati, je veliko bolje kot da se izogibamo. Vedno pravim, da smo žalujoči naporni za okolico in ravno tako je tudi obratno. Zato se vsi tisti, ki poiščejo pomoč v društvu, v času intenzivnega žalovanja pri nas zelo dobro počutijo. To ne pomeni, da na srečanjih samo objokujemo in se smilimo sami sebi. Ravno nasprotno – tu se srečujemo ljudje iz različnih obdobij žalovanja in se spodbujamo in skupaj »rastemo in se učimo« Starši se počutijo varno in sprejeto. Dobijo potrebno podporo, predvsem pa motivacijo, da bodo zmogli. Vedno zmoremo, samo čas je potreben. Ne da pozabimo, pač pa da se naučimo živeti z izgubo.

Žalujejo pa tudi mame, ki so se zaradi različnih razlogov odločile za prekinitev nosečnosti. Je to ''normalno''?

Da, tudi to je normalno, čeprav težko sprejemljivo za okolico. Predvsem pri žalujočih starših, ki si želijo živega otroka, je abortus nedopusten. Veliko mam, ki so se odločile za splav, pride kasneje na pogovor in po pomoč. Prekinitev zaželene nosečnosti zaradi anomalij ploda pa je lahko težka preizkušnja in še večji občutek krivde. Že tako se mame v obdobju žalovanja soočamo z občutkom krivde, ker smo odpovedale kot nosilke življenja oz. nismo znale obdržati otroka pri življenju. Občutek krivde pri teh starših je včasih še večji.

Družina nista samo oče in mama. So tudi bratci in sestrice. Kako žalujejo otroci? Kako otroku razložiti smrt sorojenca?

Res je. In, žal, velikokrat pozabimo ali pa načrtno izključimo sorojence iz žalovanja oz.. slovesa od mrtvega otroka. Prav je, da otroci vedo, kaj se v družini dogaja. Povedati jim moramo na primeren način – glede na njihovo razvojno stopnjo. Otrok izgubi občutek varnosti, če ne ve, kaj se dogaja v družini, vidi pa, da je mamica žalostna, da joče. Takšen otrok se zapre vase in največkrat misli, da je za nastalo situacijo kriv ravno on. Hkrati pa potrebuje zagotovilo, da ne bo vedno tako žalostno pri hiši, da bo spet vse v redu, da bo mami spet vesela in ne bo samo jokala. Prav je tudi, da pred otrokom ne skrivamo solz. Otrok potrebuje zagotovilo, da ga imamo radi in da ni ničesar kriv. Res pa je, da mu starši v tistih trenutkih težko rečejo, da bo vse v redu, ker še sami ne verjamejo v to. Otroka je treba vključiti v dogajanje, moramo pa biti previdni, da ga s tem ne obremenjujemo. Otroci smrt doživljajo veliko bolj naravno, kot jo doživljamo odrasli. Umrli otrok naj »živi« skozi spomine, pogovore, fotografije, obiske na pokopališču … Otroka ne smemo obremeniti, prav tako nas ne sme biti strah omenjati umrlega otroka.

Vaša knjiga Prazna zibka, strto srce je prva knjiga pri nas, ki govori o izgubi otroka. Pišete, da so si vse srečne družine podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje. Kje gorijo večne lučke?

Res je, vsaka družina je nesrečna po svoje. Vsak doživlja smrt otroka na svoj način. In nič ni narobe in vse je prav. V Sloveniji se lahko pohvalimo že z kar nekaj spominskimi parki. Za prvega, to je Park zvončkov v Ljubljani, je zahvalna klinična psihologinja. Vzporedno z izidom knjige in ustanovitvijo društva pa smo dobili tudi drugi spominski park, Polje belih vrtnic v Mariboru, za katerega se je zavzelo in podprlo skupaj z mestom Maribor, društvom za prezgodaj rojene otroke iz Maribora. Potem smo bili prijetno presenečeni nad še nekaterimi občinami, ki so nam prisluhnile, in tako imamo še park Zvezdic v Postojni, spominski park v Kranju, Celju, na Primorskem pa potekajo dogovori. Starši potrebujejo prostor, kamor lahko prinašajo igračke, cvetje, prižigajo svečke. Dejstvo, da je njihov otrok med svojimi, jih pomirja in jim daje občutke varnosti, kar pomaga pri samem žalovanju. Vse preveč družin je, ki svojih otrok niso pokopali, in to dejstvo otežuje žalovanje.