Petra Urek je ustanoviteljica društva SOLZICE, kjer s sodelavci aktivno pomaga žalujočim staršem in njihovim družinam v težkem obdobju soočanja z izgubo otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu. Svojo težko preizkušnjo je delila tudi z nami.

Petra, ste ena tistih, ki lahko poveste, da je najtežje v življenju pokopati svojega otroka. Nihče ne more razumeti, zakaj se usoda tako igra z nami in nas postavlja pred takšne preizkušnje. Kako ste preživeli? Kako ste se soočili in šli naprej?

Res je. Na začetku poti je glavni »cilj«, da preživiš dan. Da preživiš teden in potem mesec. Da si zvečer čestitaš, ker si preživel. Na začetku izgube nas prežemajo občutki žalosti, tesnobe, jeze, krivde in z vsem tem se je potrebno soočiti. Ta soočanja pa so po navadi najtežja. Ne moremo in ne želimo si priznati, da nam je otrok umrl, zato se izogibamo vsem občutkom, ki nas prežemajo ob smrti otroka. Res je tudi, da nas objame šok, ki je v tistem trenutku naš prijatelj. Omogoči nam, da se počasi soočamo z izgubo, da vsa težka in kruta realnost ne udari premočno. Res pa je tudi, da je ravno šok tisti, ki pri okolici povzroči »napačno« razmišljanje, da po dveh mesecih pa bi že ja mogli živeti naprej. Šok navadno traja ravno 6–8 tednov po smrti, in ko se ravno pričnemo soočati z izgubo, ko počasi, počasi dopuščamo realnosti v srce, največkrat izgubimo varnost v naši najbližji okolici. Takrat tolažbe, ki so izrečene dobronamerno, zelo zabolijo, bolijo in odpirajo rane. Začnemo se soočati in žal nam ne preostane nič drugega, kot da si dovolimo žalovati. Le po poti žalovanja stopamo v nov dan, kjer sije sonce tudi za nas. Sama sem šla zelo težko naprej, ker se v tistem času o smrti majhnih otrok ni govorilo. Ni se pisalo, ni se bralo … Moja deklica je bila stara »le« 6 dni. In kljub temu, da smo se pestovali in dojili … okolica je, dobronamerno, svetovala, naj pozabim, ne razmišljam o njej in živim naprej, kot da se ni nič zgodilo. Nekaj časa sem zvesto sledila nasvetom, a vendar – enkrat te ustavi in prav je tako. Treba si je vzeti čas za žalost, treba si je vzeti čas za otroka, katerega si se veselil, za katerega si imel načrte in skupno prihodnost. Za otroka, ki je postal in bo vedno ostal del družine in se ga ne da in ne sme zatajiti. Sprva sem morala iskati pravico, da je moj otrok obstajal, in nato pravico do žalovanja. In tako sem se počasi začela veseliti življenja in se Brini zahvaljevati, da je del naše družine. Veliko, zelo veliko nas je naučila.

"Nikoli ne pozabimo – le naučimo se živeti z izgubo, jo sprejmemo in živimo naprej. In vedno zmoremo. Počasi, korak za korakom. Jemljemo dan po dnevu. In prišel bo dan, ki bo malce lažji, in dan, ko bo spet težje," so vaše besede. Se žalovanje za otrokom sploh lahko kdaj konča?

Nikoli. In to je bojazen vseh staršev, ki se srečujejo s smrtjo otroka, da ga bodo pozabili. In potem se oklepajo žalosti, oklepajo se občutkov, ki bolijo, ker to je vse, kar ostane od otroka. Tudi to je proces – počasi spoznavamo, da ga bomo vedno nosili v srcu, pa čeprav smo ga spustili med zvezdice, sprejeli, da ga ni več, in si dovolili živeti naprej. Vedno je z nami. In čez čas, ko se umirimo, ko sprejmemo in se navajamo živeti z izgubo, takrat se zavemo, da bomo to praznino nosili v sebi do konca življenja. Vendar zmoremo, naučimo in navadimo se živeti s tem občutkom. In ko nam to uspe, potem spomini na otroka niso več boleči, temveč so balzam za našo dušo in srce. Prav zato spodbujamo žalujoče starše, da si ustvarijo čim več spominov na otroka, ker so tako zelo potrebni in pomembni pri soočanju in pri samem žalovanju.

Kaj ste najbolj pogrešali, ko ste se iz dneva v dan prebijali skozi težke trenutke? Kako se je na izgubo vaše deklice odzvala okolica?

Najbolj sem pogrešala človeka, ki bi me slišal – ne samo poslušal, temveč tudi slišal. Brez nasvetov, brez »velikih« besed. Človeka, ki bi brez besed sedel ob meni in bil z mano v moji bolečini. Človeka, ki bi z mano jokal, ki bi se z mano jezil, ki bi spoštoval moje občutke in čutenja ob praznikih, obletnicah ipd. Takrat se o smrti majhnih otrok ni govorilo. Ni bilo knjig, spletnih strani, niti spominskih parkov – pokopališč. Našo deklico smo pokopali na vaškem pokopališču in še danes sem zelo hvaležna možu, da je takrat vztrajal in uredil vse potrebno, da smo jo prepeljali iz Ljubljane. Okolica je bila ob smrti naše deklica pretresena. Nekatere je bilo strah, drugi so si »upali biti tu«, vendar teh je bilo zelo malo. Iz različnih razlogov: nekateri iz lastnih prepričanj o smrti majhnih otrok, drugi iz strahu pred minljivostjo… in že v tako težkem času se soočaš tudi z drugimi odnosi. Veliko sopotnikov se v tem času poslovi in veliko jih pride na novo. Za vsakega sem hvaležna in še danes se v pogovorih z Brino zahvaljujem za vse osebe, ki jih je pripeljala v moje življenje. Okolica vedno dobronamerno želi, da se družine čim prej postavijo na noge, da ne jokajo, da se veselijo. Vendar je le malo takšnih, ki se zavedajo, da si je za kvalitetno življenje po izgubi treba vzeti čas in odžalovati. Žalujoči starši v najtežjih trenutkih potrebujemo objem, pozornost in spoštovanje do žalovanja. Vse prevečkrat se ljudje obremenjujejo z vprašanji: „Kaj reči? Kaj povedati?“ Vse besede so največkrat odveč in nimajo prave teže. Ni tolažbe. Je le sprejemanje in ravno ta občutek, da smo »slišani«, nam pomaga na poti žalovanja.