Lahko jih srečate v otroških revijah, tam jih je polno. Tu in tam jim lahko otroci prisluhnejo tudi na radiu, v oddaji Lahko noč, otroci. Tukaj se je v bistvu tudi 'uradno' začela moja pravljičarska pot.

Kdaj ste pričeli pisati pravljice?

Ko sta bili moji dekleti še majhni. Zdaj štejeta že osemnajst in trinajst let. Pri nas se je dan vedno zaključil s pravljico, pa tudi deževni popoldnevi ob pravljicah niso bili redki. Včasih smo imele na sporedu 'že napisane pravljice', še večkrat pa sem jih kar sproti napletala. Tu in tam sem katero tudi že zapisala.

Kdaj pa ste se začeli aktivno ukvarjati s pisanjem?

Moja prva, na radiu objavljena pravljica, je imela naslov Taja in bober. Bila je izjemno lepo sprejeta, zato sem si upala stopiti korak naprej. Od tedaj je kar nekaj mojih pravljic že vstopilo tudi med izbranke lahkonočnic: Klobuk pod klopjo, Gozdni avtobus, Žabja pravljica, Od kdaj imajo pikapolonice pike, Vinogradniški škrat.

Imela sem izjemno srečo, da sem bila (kdovekaterega leta že) povabljena v oddajo Tralalaja skupaj s spoštovano in po pravici zelo cenjeno pesnico in pisateljico Zvezdano Majhen. Brez njenih toplih pomežikov in drobnih nasvetov verjetno ne bi upala zajeti vetra v pravljična krila. Tako pa sem – postala pravljičarka.

Doslej sem (v samozaložbi, ker se mi vedno mudi) izdala tri knjige, in sicer: prvenec Kaj zanima mularijo, Taja, trma trmasta ter tretjo (ki pa gotovo ni zadnja) Vesele pravljice vrbe žalujke. Ob tej knjigi sem posnela tudi tri zgoščenke z istimi pravljicami. Povem vam, da z višine 157 centimetrov zrastem tja do neba, ko mi kakšni starši tu in tam zaupajo, da njihovi otroci obožujejo moje pravljice. Kajti to je zame edino, kar resnično šteje na moji pravljični poti.

Najbrž ni lahko biti pravljičarka. A pravite, da boste vztrajali. Zakaj?

Albert Einstein je dejal: Če želite, da bi bili vaši otroci bistri, jim pripovedujte pravljice. Če želite, da bi bili še bolj bistri, jim pripovedujte še več pravljic! Kaj naj dodam k izjavi genija?
Le to, da bom vztrajala na pravljični poti. Če bodo otroci to želeli ... Čeprav so rezine pravljičnega kruha včasih tanke … so pa zato prepojene s sončnimi žarki in neizmernim veseljem!

Niso pa le pravljice tisto, kar je na vas pravljičnega, tu je še vaš priimek. Pravite, da je prav tak ...

Aha, naj vam prišepnem še skrivnost svojega priimka TAJANA: ko sem zavila na pravljično pot, sem želela bolj pravljičen in bolj gladko zveneč priimek kot je Grgovič. In kaj je lepšega, kot da za vedno obdržim svoji dekleti v svojem priimku? Eni hčerki je namreč ime Taja, drugi Ana.

In zakaj sem priimek Grgovič kljub temu obdržala? Ker je Ana (ki je tedaj štela devet let) rekla: A če se boš po novem pisala Tajana – ali potem ne boš več najina mami?

Seveda se še vedno smejemo na ta račun. Tako sem obdržala tudi priimek Grgovič. Le da ga ne pripišem ob vsaki priložnosti ...