Zdi se mi, da je trgovina idealen kraj, kjer lahko – če imam ravno kakšno minuto preveč, kar pa se mi kot polno zaposleni mami redko zgodi – opazujem, kakšna mamica nočem biti. Nikoli me niso preveč zanimale raziskave o vzgoji in nasvetih ali kaj storiti, da bo otrok zrasel v genija. Verjamem v zdravo kmečko pamet, po kateri sem bila vzgojena sama, in za katero bi rekla, da je v tem kaotičnem svetu resnično primanjkuje.

In, ja, želim, da bi bila med prvimi otrokovimi besedami tudi beseda 'hvala', in ne, nočem imeti doma desetletnika, ki mu bom še vedno morala pomagati pri najbolj osnovnih opravilih. Mogoče sem zahtevna, vendar ko pomislim nase in svoje starše, si želim, da bi mi uspelo prekopirati vsaj del njihovega vzgojnega vzorca. Če pustim vse vragolije, ki sem ji ušpičila, mi je bilo že zelo zgodaj naročeno, da se moram za lepe stvari zahvaliti in da nikoli ne smem drugim narediti tistega, kar nočem, da bi kdo storil meni. Po teh 'navodilih' živim še danes. In to bi rada prenesla naprej …

Vzgoja je najtežja služba na svetu! In pika. Poznaš cilje, lahko imaš izdelan načrt … a zagotovila, da ti bo uspelo, ni. In če ti ne uspe, si si kriv sam. Občutljiva sem na izjave, da so otroci razvajeni, da imajo vsega preveč in podobno. Mogoče bom čez nekaj let svoje mnenje spremenila, do takrat pa bom vztrajno zagovarjala, da so si starši za vse krivi sami. In ko tako po trgovini porivam svoj voziček in se razgledujem po policah, zagledam mamico z dvema otrokoma. Gospa z urejeno pričesko, čudovito frizuro in v kataloških oblačilih potiska pred mano dobro založen voziček. Za njo caplja deček, ki glasno komentira njen postanek pri papirnatih brisačah, deklica v sedežu v vozičku pa se obrača, da bi dosegla že vanj zložene stvari. Bežno se ji nasmehnem in pomislim, kako bo izgledalo nakupovanje z mojim dečkom. Bom videti tako utrujena kot ta mamica? Bom preslišala njegovo pritoževanje? Ga bom znala zamotiti in narediti iz nujnega nakupa osnovnih potrebščin nekaj zabavnega? Sploh je nakupovanje zabavno?

Ko me prežemajo takšna in drugačna vprašanja, napolnim voziček in se postavim v vrsto pri blagajnah. Čez nekaj sekund se v vzporedno vrsto postavi omenjena mamica. Medtem ko deklica še vedno 'vzvratno brska' po vozičku, kar gospe niti malo ni všeč, deček modeluje za čokolado na stojalu zraven. Za gospo se zdi, da je vedno bolj odsotna. Ko deček vidi, da ne bo dobil želenega, se začne obešati na voziček, takrat pa – kot strela z jasnega neba – zadoni mamim glas, naj takoj neha, ker ga ima 'poln kufer'. V silni jezi prime malega in ga da v voziček med izdelke, nato pa vzame s police čokolado in mu jo z ihto vrže v naročje. Pri vsem tem me ne zmoti njena popustljivost, ker je to stvar njene vzgoje. Vendar otrok v vozičku z nogami med izdelki! S čevlji tam, kamor jaz zlagam kruh, mleko, sadje – in ker poskušam prispevati nekaj k ekološki ozaveščenosti, ga razen v redkih primerih niti ne zložim v plastično vrečko … Ja, lahko da sem sitna, a težko sprejmem dejstvo, da je tam, kjer imam zložene stvari, pred mano nekdo hodil! Da se to ne dela, mi je povsem jasno. Smo res prišli tako daleč, da mora za vsako stvar viseti opozorilna tabla, ki bi nas z odebeljenimi črkami opozarjala na to, kaj je prav in kaj ne?

Vsaki stvari moram priti do dna … sicer nisem mirna. In zato sem pisala vsem trem največjim slovenskim trgovskim ponudnikom in jih povprašala, kdo lahko ukrepa v takih primerih in kaj si mislijo o tem. Redkokdaj so si enotni, tokrat so si bili. Zgroženost in razočaranje nad takimi strankami, za katere bi morali 'skrbeti' prodajalci. Prodajalci, ki imajo že tako preveč dela, naj bi se ukvarjali še z nevzgojenimi starši? Lepo vas prosim, smo res prišli tako daleč? Kako naj bo vzgojen otrok, če pa še staršu marsikaj ni jasno ...