Sabina pripoveduje:

Razlog, da sem svoje življenje posvetila rejništvu, je ta, da sem od nekdaj živela z otroki. Ko sem rodila prvo hčerko, sem bila stara petindvajset let. Preselila sem se k možu na vas, kjer sva si ustvarila gnezdece. Živimo v dolini Črnega grabna, ki  je znan po tem, da se skoraj vsaka tretja hiša ukvarja z rejniško dejavnostjo. Spoznala sem sosedo, s katero sva postali dobri prijateljici in tudi sama je bila poklicna rejnica.

Po temeljitem pogovoru z možem sva se odločila, da bova vzela k sebi enega otroka, ki zaradi takih ali drugačnih vzrokov ne more živeti pri lastnih starših. Zavedala sva se, da naju čaka težka in odgovorna naloga. Odšla sem na CSD Domžale k socialni delavki, pristojni za rejništvo in oddala vlogo, v kateri sem navedla, da želiva z možem sprejeti v družino otroka približno enake starosti kot je najina hčerka (takrat 16 mesecev). Po enem letu čakanja so naju klicali iz CSD Piran. Vprašali so, če lahko namestijo v našo družino dva otroka. Bratca in sestrico, stara 18 mesecev in nekaj manj kot štiri leta. Seveda sva privolila.

Takrat sem bila ves teden »v akciji.« Pripravila sem jima sobico, igrače, na okno sem nalepila slikice rož in čebelic, želela sem si, da bi se otroka pri nas počutila zaželeno in varno. Na prihod kar dveh novih družinskih članov pa sva morala pripraviti tudi hčerko. Lepo sva ji razložila, da bosta k nam prišla dva otroka, ki sta bratec in sestrica, in da bosta nekaj časa ostala pri nas. Tisti dan, ko naj bi otroka dobili, so me poklicali in povedali, da je prišlo do spremembe. Starša se nista strinjala, da gresta otroka v rejništvo. Priznam, takrat sem bila zelo žalostna.

Nekaj dni kasneje je spet zazvonil telefon. Novica je bila čudovita. Dobila sva dva srčkana otroka, ki sta v sebi nosila svojo zgodbo in žalost. Ob pomoči strokovne delavke iz CSD-ja so bili naši »začetki« odlični. Takoj smo se močno navezali drug na drugega.

Letos bo minilo trinajst let, odkar sta otroka pri nas. Najstarejša končuje drugi letnik gimnazije, njen brat pa skupaj z mojo hčerko končuje deveti razred osnovne šole. Vsi trije obiskujejo glasbeno šolo. Eden igra trobento, drugi kitaro in tretji diatonično harmoniko. Z možem sva presrečna, ko se vsi trije zberejo in nama zaigrajo. Zavedava se, da je trud, ki sva ga vložila vanje, poplačan in nikoli nama ni žal.

Vsi trije so že najstniki in je včasih kar težko. S pogovorom in medsebojnim zaupanjem premagamo marsikatero težavo in oviro. Otroci vedo, da se zavedava, da je vsak od njih drugačen in poseben, in da jih imava rada, takšne kot so. Učiva jih poslušati in slišati, si deliti, se tudi kdaj čemu odpovedati, pomagati drug drugemu, braniti drug drugega in sebe!

Za vzgojo otrok in njune potrebe se je začel zanimati tudi njun oče. Za nekaj dni ju vzame k sebi na počitnice, pomaga pa tudi po finančni plati. Pomagal je pri nakupu računalnika, motorja in podobnih stvari, ki si jih najstniki želijo. Vesela sem, da njun oče vsaj tako pomaga, saj bi z oskrbnino, ki jo država nameni za otroka v rejniški družini te stvari težko kupili.

Otroka naju z možem že od majhnega kličeta mami in oči. Z najino hčerko sta zelo povezana, vedno se predstavijo kot bratje in sestre. Biološka starša sta imela s tem kar malo težav, a sta morala sprejeti tudi to. Saj smo skupaj že trinajsto leto in smo družina v pravem pomenu besede.

Ko sva otroka vzela k sebi v našo družino, me je in me še danes najbolj moti to, da nam strokovni delavci govorijo, naj se na otroke ne navežemo preveč, ker se bodo enkrat vrnili v matično družino. Otroka sem vzela k sebi zato, ker nista mogla živeti pri starših zaradi medsebojnih prepirov in nasilja. Nemogoče je, da takega otroka ne bi vzljubil in se nanj čustveno navezal. Otrok mora čutiti, da nekomu pripada, se nekomu lahko zaupa, ko mu je hudo ali potrebuje pomoč. To pa je mogoče samo takrat, ko si med seboj tesno povezan in skupaj premaguješ težave.

Ne bom govorila, da v teh letih nisem nikoli naletela na težave, včasih sem bila prepričana, da vsega skupaj ob pomoči moža in bližnjih ne bi zmogla. Nekaj je treba vendarle razumeti, za otroke skrbiš 24 ur na dan, jih voziš k zdravniku, bediš ob njihovi postelji, ko se ponoči zbujajo v joku, se z njimi učiš … Kot rejnik pa nimaš niti toliko pravic, da bi lahko dvignil vozniški izpit za motor, urediš dokumente ali pa le podpišeš izjave, ki jih otrok prinese iz šole. Težave so pri prijavi stalnega prebivališča, otroka nista prijavljena na domu, kjer dejansko tudi živita. Pri takšnih stvareh rejniki naletimo na veliko težav, predvsem takrat, ko se otroci vpisujejo v srednjo šolo. Ne morem jima odpreti bančnega računa, kamor bi jima nakazovali štipendijo in še veliko je takih problemov.

Na tem področju so ogromne luknje v zakonu, ki bi jih morala država urediti. Rejniki na svojih ramah nosimo veliko odgovornost do otrok, do njihovih družin, včasih pa pride tudi do nerazumevanja okolice. Ohranjati in spodbujati moramo stike z biološko družino, s katero včasih tudi pride do konfliktov. Predvsem pa je pomembno sodelovanje z odgovorno socialno delavko. Moram jih pohvaliti, saj so mi v veliko pomoč. Uredijo nam vsa potrebna pooblastila za urejanje in dvigovanje različnih dokumentov.

Premalo smo tudi seznanjeni z zdravstvenim stanjem otroka, preden pride v družino, in zakaj je bil sploh dan v rejništvo. To so zelo pomembni podatki, ki pa so v mnogih primerih skromno predstavljeni ali pa sploh ne. Težko je pomagati otroku iz čustvenih težav in travm, če ne veš, kakšen je vzrok! Zato je prav, da imamo rejnice dodatna usposabljanja, ki jih opravljamo vsakih pet let. Predvsem pa je pomembna individualna projektna skupina, ki se sestane enkrat letno. Tam smo prisotni rejniki, biološki starši, strokovne delavke CSD in če otrok hodi v šolo tudi razredničarka in šolska psihologinja. Tam se pogovorimo o uspehih in neuspehih otroka, določimo stike z biološkimi starši. V teh skupinah se spremlja otrokov razvoj in čustvena stabilnost. Če je takšna projektna skupina uspešna, tudi rejništvo lahko poteka brez večjih težav.

Menim, da bi se morali tudi biološki starši usposabljati in biti bolj pod drobnogledom centra za socialno delo. Le tako bi si lahko hitreje uredili življenje in dobili nazaj svoje otroke. A šole za starše ni! Otroci zato v veliko primerih ostanejo v rejništvu tudi do osemnajstega leta ali še dlje. Saj nekaterim biološkim staršem ustreza prav to, da so otroci preskrbljeni in jih živi država, sami pa k temu, da bi se stanje izboljšalo, prav ničesar ne prispevajo. Tu bi morali nekaj spremeniti! Mogoče sem malo krivična, a tako čutim!

Vendar mi nikoli, resnično nikoli ni žal,da sem se odločila za to pot!