Pred materinskim dnevom vam na Bibaleze.si predstavljamo zgodbe mamic iz različnih okolij, z različnimi usodami, življenji, partnerji (ali brez njih), poklici, delom, željami in otroki. Vsem pa je skupno, da so preprosto MAME.

Takole pripoveduje Polona svojo ganljivo zgodbo:

Sama sem že po drugem neuspešnem postopku premišljevala o posvojitvi, mož je potreboval več časa, ker se je vseskozi spraševal, ali bo lahko posvojenemu otroku nudil tisto, kar bi svojemu, biološkemu – ljubezen, varnost, srečo. Spontani splav je postavil piko na i. Takrat sva začela resno premišljevati o posvojitvi. Že pred časom mi je sodelavka pripovedovala, da se da posvojiti otroka iz Rusije, vendar takrat tega nisem jemala ne vem kako resno. Šla sem v službo, jo srečala in povprašala. Še isti večer sva z možem poklicala telefonsko številko prve posvojiteljice iz Rusije. Dva dni kasneje sva se odpravila k njej, spoznala malega A. in se na poti domov odločila, da greva v posvojitev.

Finančni stroški so bili ogromni, dokumentacija zahtevna in obsežna, vendar sva si otroka želela bolj kot vse drugo. Poleg tega je bila moževa babica Rusinja in zato je bila odločitev še lažja. Posvojitev v Sloveniji je nemogoča že s tega vidika, da mlajših otrok za posvojitev ni oziroma je čakalna doba zelo dolga – za naju je bila predolga.

Potem ko sva junija leta 2007 zahtevano dokumentacijo poslala v Rusijo in dobila potrditev, da naju pokličejo konec avgusta, sva z odločitvijo seznanila starše, stare starše in moževega brata. Vsi so najino odločitev odlično sprejeli in naju podpirali. Začelo se je obdobje dvomesečnega čakanja, vendar so bili takrat dopusti in je bilo vse lažje. Povedati je treba, da nama spol otroka ni bil pomemben, napisala pa sva, da si želiva zdravega otroka, starega od enega do treh let.

Konec avgusta so nama sporočili, da naju čaka v Rusiji otrok. Moževa sodelavka, Rusinja, ki nama je pomagala pri prevajanju, nama je lahko povedala samo to, da gre za deklico, staro od enega do dveh let. V Rusijo sva šla z mešanimi občutki. Bila sva srečna, a hkrati nekoliko zmedena. Na srečo nama je stanovanje in vso pomoč v Moskvi ponudil najin someščan, ki mu bova hvaležna vse  življenje. Brez njega bi bilo vse težje in verjetno bolj zapleteno.

Na dogovorjeni dan sva se s prevajalko dobila z odvetnikom in njegovo pomočnico na uradu za šolstvo, kjer je pristojni uradnik pregledal dokumentacijo in nama nato pokazal sliko deklice in nekaj zdravstvenih podatkov. Takrat sva tudi izvedela, da otrok nima staršev oziroma so neznani, ker so jo staro nekaj dni pustili na otroškem oddelku bolnišnice. Povedali so nama, da ji je uradno ime Marija, a da jo vsi kličejo Maša. Že doma sva se dogovorila, da imena otroku ne bova spreminjala, če bo za naju sprejemljivo.

Spominjam se, da sva se z možem samo spogledala in vedela, da nama je ime všeč in da bo tako tudi ostalo. Ko sva dobila dovolilnico za obisk deklice, smo se odpravili v sirotišnico. Pogled na dom, v katerem je živela, je bil katastrofalen, notranjost pa čisto nekaj drugega, kar sva spoznala kasneje. Najprej sva srečala glavno zdravnico, ki nama jo je na kratko opisala in predstavila njeno zdravstveno stanje ter njene lastnosti. Potem smo nekaj časa čakali pred vrati sobe (sestavljali so jo spalnica in velika igralnica).

Še danes se spominjam trenutka, ko je negovalka stopila ven s temnolaso in temnooko majhno deklico. Krasno deklico! Na sebi je imela bele žabice, belo bluzico in jeans oblekico. Ponudili so jo možu, potem meni, a mala je planila v histeričen jok, poln obupa, strahu, nemoči. Zanjo sva bila popolna tujca, drug svet, ki ga ni poznala. Nisva obupala, čeprav se nama je trgalo srce. Bila sva tako nemočna. Kako boš 19-mesečnemu otroku povedal, da mu boš ponudil vso ljubezen in boljše življenje … Kako naj tako majhen otrok razume, da svet nista samo dve sobi in z ograjo omejen svet v okolici sirotišnice?!

Dali so nama jo v voziček in peljala sva jo na sprehod okrog doma. Ni prenesla najinega dotika, ni prenesla pogleda na naju, ni hotela igrače, ki sva jo prinesla iz Slovenije. Čeprav nama je bilo hudo zaradi njene reakcije, sva bila globoko v sebi srečna. V tistih nekaj minutah sva se odločila brez pomislekov in podpisala vse dokumente v zvezi z njo (da naju bo do naslednjič čakala, da se strinjava z vsem … pač – ruska birokracija). Z njo sva bila deset dni – po kosilu uro in pol in po popoldanskem počitku znova uro in pol. Nekako tri ure na dan. Vedno, ko sva prišla k njej na obisk, je jokala, čeprav se je potem na dvorišču sprijaznila z nama, predvsem z mano. Moža je zavračala, saj moških sploh ni poznala. Zanjo je bil samo del mene in čeprav mu ni bilo vseeno, se je mož s tem nekako sprijaznil.

Slovo je bilo zame nepopisno težko. Zdaj sem jokala jaz. Negovalke, ki so skrbele zanjo, so ji pomenile vse, kar je logično. To so bile edine osebe, ki so jo hranile, oblačile, umivale, ki so jo kdaj pa kdaj pocrkljale, jo pobožale, morda kdaj tudi poljubile. Kakšnega posebnega odnosa z možem z njimi nisva ustvarila, ker je že sam jezik osnovna prepreka pri komuniciranju, sta pa nama ostali v spominu dve negovalki, ki sta bili res „dobri“. Vsaj za naju. Otroci niso živeli v pomanjkanju, če odštejemo starševsko ljubezen. Oblačila so bila sicer iz druge roke, hrana pa je bila povsem normalna. Zelo so skrbeli za njeno zdravje (s tem je povezana tudi higiena), razvijali so tudi njene glasbene in gibalne sposobnosti. 

Čez mesec dni je sledil ponovni prihod v Rusijo, kjer so nama na sodišču potrdili posvojitev. Ob tretjem obisku sva s sabo prinesla oblačila zanjo in to je bil za vse prvi velik korak v družinsko življenje. Spominjam se, kako sva tisto popoldne z roko v roki postali mati in hči v pravem pomenu besede, spominjam se, da naju je novopečeni oči snemal s fotoaparatom, spominjam se vožnje z metrojem in hoje po snegu do stanovanja. Občutkov, ki se rodijo v takšnih trenutkih, se ne da opisati. Najina Maša! Veš, da je to tvoj otrok, veš, da boš živel in dihal zanj, da ga boš sprejemal takšnega, kot je, da mu boš vedno stal ob strani. Ponoči so jo tlačile more, pobožala sem jo, potem pa sva jo tiho opazovala, kako je spet zaspala. Potem smo šli čez nekaj dni domov.

Na letališču so naju poleg moževega brata in nečakinje pozdravili tudi nekateri posvojitelji in posvojenci. Spet sem jokala – tokrat od sreče. Pozdravljena, Slovenija! Maša je bila nekoliko prestrašena in zmedena. Oklepala se me je vse do doma, kjer so jo pričakali najini starši in seveda je znova planila v jok. Zanjo je bilo vse tako novo in tuje, zaupala je samo meni, drugih ni znala in niti ni mogla takoj sprejeti v svoj svet.

Doma smo ji pripravili povsem novo sobico, že takrat polno igrač. Prvo noč ni hotela spati v svoji postelji. Nato sva se odločila, da jo bova počasi navajala nanjo. Izmenjaje sva sedela ob njeni postelji, poslušala njeno dihanje, včasih sva tudi spala ob njej. Včasih se je zgodilo, da celo noč ni spala. Približno mesec dni smo potrebovali, da se je navadila na posteljo in da je končno sprejela tudi moža. Ni bilo lahko, a bilo je vredno. Potem je sprejela moja starša in nazadnje še vse druge sorodnike, prijatelje in znance.

Naša Maša je Evrazijka. Njeni starši so bili pripadniki evropske in azijske rase (to veva zaradi njenega videza). Zato je Maša nekaj posebnega. Temnolasa, temnooka, za odtenek temnejše polti, a z očarljivim nasmehom. Je zelo čedna. Ljudje jo imajo zaradi njene prikupnosti radi. Ko je prišla v Slovenijo, je imela 20 mesecev, govorila je zelo malo, po mesecu dni je poznala večino samostalnikov, pri dveh letih je začela tvoriti prve stavke. Pred slabimi tremi tedni je dopolnila tri leta in govori kot raztrgan dohtar. Ima izreden spomin za pesmice in hkrati tudi posluh za melodijo, ritem. Rada ima ples, obožuje vodo, igrala, telebajske ter bombone in čokolado. Od 1. septembra obiskuje vrtec. Pravzaprav ga obožuje. Maša ni potrebovala nikakršnega uvajanja. Rada ima vzgojiteljici ter način življenja v skupini – morda je to prinesla s sabo iz Rusije. Zna biti zelo pridna in zelo nagajiva, zna biti očarljiva in prikupna, zna pa tudi vse mogoče vragolije. Takšna je kot drugi otroci.

Maša ve, da je prišla iz Rusije. Ne veva sicer, kaj ji to pomeni, rada pa gleda svoje posnetke iz obdobja, ko sva jo obiskovala v sirotišnici. Zna povedati, da jo je imela v trebuščku neka teta, ki zanjo ni mogla skrbeti. Zato sta ponjo prišla mami in oči. Zanjo je to sicer neke vrste zgodbica, ampak s tem bo rasla. Pomembno se nama zdi, da od naju izve, da je posvojena, in ne od otrok na igrišču. Želiva, da se zaveda, da je zelo lepa deklica, da je njen videz po svoje eksotičen in zato še bolj privlačen. Želiva, da izkoristi ves svoj potencial, ki ga morda v svoji prvi domovini ne bi mogla. Želiva, da je srečna. In veva, da že zdaj ve, da jo imava zelo rada. Da jo imajo radi tudi drugi ljudje. Nikoli ne razmišljava, da je posvojena, za naju je to najina punčka.

Veliko spremembo je v Mašino življenje prineslo rojstvo bratca (ki je bil „čudež z OBMP“). Vso mojo nosečnost smo jo pripravljali na prihod malega Jana. V tistem času se je še posebej navezala na očija, ker sem se jaz počutila slabo in sem se z njo veliko manj ukvarjala kot prej. Prva dva meseca po rojstvu bratca ni pokazala nobenih posebnih čustev. Rada ga je pobožala, poljubila, potem je nastopilo ljubosumje, ki še traja. Igrače, ki jih dobi on, so vedno zanimivejše od njenih. Kadar je Jan v mojem naročju, želi biti tudi Maša na drugem kolenu. A vedno ji povemo, da jo imamo zelo radi, da imamo radi oba, da sta oba naša sončka. To razume, čeprav ji gre pozornost, ki jo namenjamo Janu, verjetno na živce.

Če bi jo danes vprašali, kaj je za mamico, bi vam odgovorila, da je mamičina miška, sonček, Mašolina, ljubica, punčka in hčerkica, da je tudi očijeva ljubica, babičina muca in dedijeva sreča. Ter na koncu Janova sestrica.

O tej čudoviti zgodbi se lahko pogovarjate tudi na forumu.