Kot novorojencu mu je mati izbrala ime John, letos pa praznuje prvi rojstni dan kot Sampsen May Ferraro-Hauck, sin Marka Haucka in Tima Ferrara iz Minnesote. Njegova pot do družine pa nikakor ni bila enostavna …

Zlorabljen in zapuščen

Sampsen do 23. leta starosti uradno sploh ni bil posvojen, čeprav Mark in Tim pravita, da je bil njun sin že pred tem. “Nič ne pomeni, da ga domov nisva prinesla že kot dojenčka!“ Ko ga je pred šestimi leti, ko mu je bilo še ime John, po težkem in samotnem otroštvu kalifornijski rejniški sistem izpljunil, ni razmišljal o tem, da bi si poiskal starše.

Kot John je prvih sedem let svojega življenja preživel v vrtincu zlorab in zanemarjanja. Nato so ga oblasti materi, ki je pogosto kričala njegovo ime, odvzele. Do takrat, ko je začel obiskovati srednjo šolo, so bile njegove možnosti za posvojitev le sedemodstotne, oziroma še manjše, saj je trpel zaradi motenj pozornosti, depresije in imel vedenjske težave.

Nove možnosti …

Pri 21 je začasno živel pri svoji nekdanji šolski medicinski sestri. Takrat je spoznal soseda Haucka in Ferrara. Povabila sta ga na večerjo in pogovarjali so se o politiki in veri. Postali so prijatelji. Hauck in Ferraro sta mu posojala denar za zdravniške preglede. Pomagala sta mu pri nakupih in ga najemala za priložnostna dela v njuni hiši. Naučila sta ga napisati življenjepis in voditi finance. Našla sta mu tudi svetovalca, ki mu je pomagal soočiti se z depresijo.

Mark in Tim sta partnerja že 20 let in sta dolgo razmišljala o posvojitvi, ne pa o tem, da bi posvojila odraslega “otroka“. Tudi Sam je že nehal razmišljati o tem, da bi kdaj imel starše.

Leta 2008 pa sta Hauck in Ferraro opravila tečaj za posvojitelje. Tam sta poslušala tudi izpovedi najstnikov, ki so govorili, da jim je stalen dom dal oporo in samozavest, s katero so v življenju lahko uspeli. Takrat sta se zavedla, da želita tudi sama to omogočiti točno določenemu človeku.

Naveličan biti sam …

“Potreboval naju je. Potreboval je družino,“ pravi Ferraro. Tako sta mladeniča 12. septembra 2008 vprašala, če bi želel biti njun sin. Nekaj dni je razmišljal, nato jima je povedal, da je naveličan tega, da mora praznike in rojstne dneve preživljati sam. Zavedel se je, da tudi kot odrasel človek ob sebi še vedno potrebuje ljudi, ki mu lahko svetujejo in z njim sočustvujejo. “Nikoli ne prerasteš potrebe po družini,“ pravi Ferraro.

Kot deček je John svoje ime sovražil. “Vedno je jemala mamila in kričala name,“ se spominja matere. “Ko nekdo to redno počne, se svojega imena hitro naveličaš!“ Njegova nova očeta sta mu pomagala izbrati drugo ime. Če bi bila njegova starša od rojstva, bi ga tako ali tako izbrala onadva. Ni želel, da bi bila za to izkušnjo prikrajšana. Ime so izbrali skupaj – očeta sta svetovala, on se je odločil.

Glasbenik

Sedaj Sampsen piše pesmi. Eden od očetov ima izkušnje z glasbenim gledališčem, drugi se spozna na računalnike in tehnično plat zadeve. “To nas je kot družino le še bolj povezalo,“ pravi Tim.

“Potrebujem ljubezensko pesem, da se prebijem,“ poje Sam v Only Love, eni od pesmi, ki jo je posnel s staršema. “Nič več ljudi, ki jokajo sredi noči. Nič več otrok, zapuščenih, prisiljenih, da se sami soočajo s svojimi strahovi.“ Morda res ni več majhen deček. Vendar je končno nekomu otrok.