Slovenija se je letos pridružila obeleževanju svetovnega dneva otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Tako smo 15. oktobra ob 19. uri v ta namen prižigali svečke po vsej državi.

Ko umre otrok, izgubimo prihodnost, pred starši pa je dolga pot žalovanja in trpljenja. Težke trenutke lahko staršem vsaj malo omili Društvo Solzice. Kdo so in kakšno pomoč nudijo, je za Bibaleze.si povedala predsednica društva Petra Urek.

Žalujoči starši pri nas še ne dolgo nazaj niso dobili skoraj nobene pomoči. Društvo Solzice pa je pred leti zaživelo ravno s tem namenom. Ali so Solzice dosegle svoj namen?

Da, društvo pomaga staršem, družinam, prijateljem in vsem, ki se srečajo s smrtjo otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Nastalo je iz bolečine in potrebe žalujočih staršev, ki smo to postali. Predvsem pa zaradi tega, ker nismo imeli mesta, kamor bi odnašali svojo žalost in dobili pomoč ter razumevanje.

Vzporedno z društvom je nastajala tudi knjiga Prazna zibka, strto srce in spominski park v Mariboru – Polje belih vrtnic. Vsi projekti so med seboj povezani, ker smo jih starši še kako potrebovali. Preveč je bilo staršev, ki otroka niso mogli pokopati, niso imeli pravice do žalovanja, bile so le družine, ki so ostale same v svoji žalosti in osamljenosti.

Smrt otroka je za starše nekaj najhujšega; kako jim vaše društvo lahko pomaga?

Staršem ponudimo pomoč v obliki zgibanke, ki jo dobijo v porodnišnici, pri ginekologu ali kje drugje. Če je potrebno, družino pripravimo na slovo od otroka, pokop, pomagamo pri pripravi, vključimo se v žalovanje družine. Starše seznanjamo s pravicami, jih spodbujamo, jim ponudimo individualne pogovore, skupinska srečanja, komuniciranje prek spleta, forumov. Prilagodimo se potrebam vsake družine. Velikokrat se vključimo v spremstvo umirajočega otroka že v porodnišnicah ali na klinikah. Staršem pomagamo pri vzpostavitvi kontaktov, kadar se želijo vrniti na oddelek po otrokove stvari, ali preprosto le postati tam, kjer je umrl.

Kaj v tako hudem trenutku starša najbolj potrebujeta?

V trenutku, ko se soočita s smrtjo otroka, potrebujeta podporo pri odločitvah in seznanjanje. Starši nismo nikoli pripravljeni na smrt otroka, vsak od nas se nanjo odzove drugače. Eni smrt zanikajo, drugi želijo pozabiti, spet drugi so lahko v šoku, ki traja dolgo ali celo predolgo. Prav vsi pa v tem času potrebujejo čustveno podporo in spodbudo. Izkušnje so pokazale, da starši najbolj cenijo in sprejemajo podporo nekoga, ki je smrt otroka doživel tudi sam, saj začutijo, da niso sami v svoji žalosti, da jih podpiramo v žalovanju, kajti le to vodi k ozdravitvi.

Največkrat se zgodi, da se sorodniki, prijatelji, znanci ne znajo približati žalujočim; kaj jim svetujete?

Še kako je res, da so si vse srečne družine podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje. Žal prijatelji in sorodniki vse prevečkrat iščejo besede tolažbe, obremenjujejo se s tem, kako pristopiti k žalujoči družini. A ob smrti otroka nobena tolažba ne omili bolečine. Takrat najbolj pomaga preprosto »biti tu,« čeprav v tišini in molku, ki sta največkrat bolj tolažilna kot vse besede, ki so v tistem trenutku lahko zelo težke in ranljive. Prijazen dotik, nežen objem ali morda svečka za umrlega otroka žalujočim staršem pomeni zelo veliko.

Najbolj pa boli to, da se okolica vede, kot da se ni nič zgodilo. Starše zelo boli, če žalujoči ne more govoriti o svojem otroku, če se ga sorodstvo in ostali ljudje ne upajo omeniti, se pogovoru o njem izogibajo. To je narobe, žalujoči še kako radi govorijo in se pogovarjajo o otročku, pa čeprav ob tem jokajo. A to so solze »sreče«, ker o otroku lahko govorijo, delijo občutke in čustva. Vsega tega pa pogosto ne morejo izraziti med sorodniki ali prijatelji. Ravno iz tega razloga so skupine in pomoč društva tako izjemne in prvi koraki na poti žalovanja.

Društvo pomaga staršem, ki so otroka zgubili med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Lahko vašo pomoč pričakujejo tudi tisti, ki so otroka izgubili, ko je bil star leto ali več?

Našo pomoč lahko pričakujejo vsi starši, ki so izgubili otroka. Najpogosteje so to starši otrok, starih do enega leta. Pri nas se počutijo varne in sprejete. Čutimo se. Zgodi se, da pomoč poiščejo tudi starši starejših otrok, ki so umrli, te pa napotimo na društvo Hospic, s katerim že vrsto let sodelujemo in se podpiramo.

Ali sodelujete tudi s porodnišnicami in bolnišnicami?

Da, sodelujemo z večino porodnišnic in klinik in to sodelovanje je zelo uspešno. Izvedli smo že kar nekaj izkustvenih delavnic za zdravstveno osebje v porodnišnicah in na klinikah. Odzivi so bili pozitivni in po naših izkušnjah lahko razberemo, da je potreba po tovrstnem izobraževanju velika. Bogat prispevek k vsemu pa so dali žalujoči starši. S tem, ko so povedali, kaj ob smrti otroka čutijo, česa si želijo, na kakšen način jim lahko pomagamo ... Ni zanemarljiv podatek, da se zdravstveno osebje trudi izboljšati spremljanje umirajočega otroka in žalujočih staršev. Vsi se zavedamo, kako pomembno in potrebno je sodelovanje, predvsem pa »pravilen« odnos do žalujočih staršev. Veseli smo, da se kot društvo udeležujemo različnih kongresov in posvetov, kjer lahko predstavimo problematiko žalujočih staršev.

Ali pomoč pri vas poiščejo predvsem žalujoče mamice ali tudi očetje?

Pomoč poiščejo tako mamice kot očetje. Partner največkrat poišče pomoč v skrbi za partnerico, vendar med pogovorom z njim ugotovimo, da pomoč in pogovor potrebuj tudi on sam. Zanimivo je, da na srečanja največkrat prihajata oba in ravno tu se dogajajo čudeži. Parter prisluhne partnerici in obratno, kar je za žalovanje ključnega pomena. Posebno pozornost posvečamo tudi sorojencem, na katere največkrat kar pozabimo, a vendarle tudi oni potrebujejo našo podporo in zagotovilo, da niso ničesar krivi, da gre življenje naprej, da mamica in očka ne bosta vedno žalostna ... Nikakor pa ne smemo pozabiti na stare starše, saj nosijo dvojno žalost. Trpijo ob nesreči svojega otroka in smrti vnuka ali vnukinje. Pogosto prav oni poiščejo pomoč.

Staršem je v pomoč tudi knjiga Prazna zibka, strto srce ...

Res je. Knjiga je nastala v trpljenju in potrebi, da problematiko približamo širši javnosti in vsem žalujočim staršem. Knjiga je v prvi vrsti namenjena staršem, ki skozi dolgo in težko obdobje žalovanja iščejo odgovore na številna vprašanja. Prav tako je namenjena vsem, ki se z njimi srečujejo, zdravniškemu osebju, sorodnikom, prijateljem, sodelavcem …

Knjiga je kronološko razdeljena. Opisuje pravice staršev in otrok, govori o slovesu, različnih oblikah pokopov, različnih obdobjih žalovanja, skozi katere se morajo starši podati. Zelo dragocen je drugi del knjige, kjer naše žalujoče družine opisujejo vsaka svojo zgodbo in skoraj vsaka družina, ki žaluje, se lahko najde v kateri izmed njih.

Ob smrti otroka so starši tudi pred težko odločitvijo, kje bodo otroka pokopali, kako in kje naj se od njega poslovijo. Kaj jim svetujete?

Lahko rečem, da se v zadnjem času veliko več govori o tem, starši dobijo več informacij okrog pokopa, o tem, da naj se od otroka poslovijo, ga fotografirajo, si naredijo spomine; to jim največkrat svetujejo že v porodnišnici ali bolnišnici. Tudi na naših delavnicah poudarjamo, kako pomembno je slovo, kako pomembni so spomini in pokop otroka, saj starši tako dobijo prostor, kamor "nosijo" svojo žalost. Morajo jo, to je del žalovanja, ki ne pozna bližnjic. In le pot žalovanja vodi v svetlobo in novo življenje.

Pokop otroka je mejnik na poti žalovanja. Tako starši vedo, kje je njihov otrok, lahko ga obiščejo, prinesejo igračko, prižgejo svečko in se z njim pogovarjajo ali preprosto jočejo.

Kako in kje vas žalujoči starši lahko poiščejo?

Kadar koli lahko pokličejo na telefonsko številko 041 532 916 ali pa nas poiščejo na spletni strani www.solzice.com in info@solzice.com. Veliko sodelujemo tudi na družinskih portalih – forumih.