Lana, moj um ne premore toliko besed, s katerimi bi ti izrekla svojo zahvalo
za tvoje rojstvo, za tvoj obstoj.
En tvoj objem mi odžene skrbi, en tvoj iskren nasmeh, v katerem se iskri
tvoja nedolžnost, mi v sekundi ustavi čas; čas, ki tako neusmiljeno teče na
uri življenja.
Prvi pogled nate, ko si uzrla luč sveta, je zame bil edinstven; malo si zajokala, nato pa s čudovitimi očki po sobi iskala varnost, zavetje, toplino.
Obstal je čas; to je bil trenutek, ko so te položili na moje prsi, bila si vsa mehka, dišeča, nežna, bila si tako topla, bila si … moja, samo moja; četudi vsi drugi pravijo, da so dojenčki ob rojstvu zgubani, umazani, ti zame nisi bila, bila si preprosto najlepša dojenčica, kar sem jih kdaj videla.

Jokala sem, jokala od sreče, da sem te končno spoznala, da so se moje molitve in prošnje po enem letu uresničile; „Zdravo, Lana, jaz sem tvoja mamica“, so bile prve besede, ki sem ti jih v vsej svoji vznemirjenosti uspela izreči; ti pa si s svojimi velikimi črnimi očki nežno zrla vame.
En sam pogled nate, en sam objem v porodni sobi je med nama ustvaril nerazdružljivo vez, vez med mamo in otrokom, vez, katere ne pretrga nihče; tisti dan je bil petek, 13. 3. 2009, na ta dan sem postala MAMA.

Biti mama je nekaj najlepšega na svetu, biti mama tebi, Lana, je darilo, ki sem ga dobila ob tvojem rojstvu; hvala ti, drago moje dete, hvala ti, da mi lepšaš moj vsakdan, hvala ti za vse objeme ter nežne poljube, s katerimi me nagradiš vsak dan.
In ko se mi včasih zazdi, da ne more biti še slabše, kot je, me s svojim nežnim glaskom in ljubečim pogledom spet postaviš na noge; takrat se angelom zahvalim, da te imam, da so tebe namenili ravno meni.
Tebe, ker je nekdo „zgoraj“ vedel, da brez tebe ne bom to, kar danes sem, ker si ti moj smisel življenja, ker si nitka, ki mi pomaga, da po ozki poti hodim po strmini življenja.
In sedaj je moja naloga, da te vzgojim po svojih najboljših močeh, da ti predstavim življenje, tako dobro kot slabo plat, da bom tvoji notranji in zunanji lepoti dodala še lepoto vzgoje.

Tvoje izvirne besede me vsak dan presenetijo, tvoja bistrost me navdaja s ponosom, tvoje očke mojo trmo hitro prepodijo.
Vem, marsikdo bi mi rekel, da preveč popuščam, a kaj, takšne smo mame; mame za svoje otroke premikamo gore, delamo čudeže, smo vztrajne in neomajne, a polne topline in velikega ljubečega srca za naše male sončke.
Ob vedenju, da boš naletela tudi na ovire, na trnje po poti, ki jo boš v življenju ubrala, me zaboli; zaboli, ko pomislim, da boš tudi ti jokala, zaboli, ko se zavem, da boš tudi ti krutost življenja spoznala.
Jaz ti obljubim, dete moje, in prosim hkrati, tukaj bom zmeraj jaz, tvoja mama, ob tebi bom, bodrila te bom, delila s teboj dobro in slabo, s teboj jokala in se smejala; želim, da veš, da se name lahko zaneseš, želim biti ob tebi, želim si, da veš, da ne glede na vse, kar boš storila in doživela, tukaj bom VEDNO jaz.
A vem, zavedam se, da boš nekoč tudi sama razprostrla svoja krila, želela boš v svet, želela boš po svoje živeti in takrat otrok moj, te bom iz svojega milnega mehurčka izpustila, iz bube boš prelep metulj postala, vem, boleče bo, a s tem se bom sprijaznila, s tem se bom šele čez desetletja ukvarjala.

Mamica je beseda, ki čudovito iz tvojih ust zveni, je beseda, ob kateri mi srce zaigra, je beseda, ki jo rada sliši vsaka mama, je beseda, ki gane vsako materinsko srce.
Angel si moj, si moje sonce, zvezd sijaj, svetli biser, lune žar.
Misel prva si zjutraj moja, si bitje mojega srca.
Igrivo, sreče polno in radostno, naj bo tvoje otroštvo, naj očke tvoje vedno tako lepo žarijo, naj smeh tvoj bo še naprej moja najlepša melodija dneva;

neskončno te ima rada tvoja mamica Mojca.