Če bi naju videli, bi pomislili, da je moj oče, a resnica ima predvsem zame nekoliko grenak priokus. Starček, ki mu delam družbo, je namreč moj partner. Nekoč postaven in karizmatičen moški je danes le še bleda senca svoje preteklosti, jaz pa se utapljam v spominih in si želim, da bi bil ob meni prav takšen, kot sem ga spoznala. Groza me je, ker se moja čustva iz dneva v dan spreminjajo v sovraštvo. Sram me je, ker mi človek, ki sem ga nekoč tako močno ljubila, vzbuja gnus in željo, da bi pobegnila daleč proč.

Mama mi je vedno govorila, da bodo sadovi mojih napak še posebej grenki. Kako prav je imela! A kaj, ko je takrat nisem poslušala in sem trmasto ugriznila v zrelo jabolko. Prosim, ne obsojajte me! Sem le človek, ki želi izliti svojo bolečino na papir v upanju, da najde notranji mir. Mi boste prisluhnili? Izvolite, razgaljam svojo preteklost …

Marjan + Anica

Moja, najina zgodba sega v obdobje, ko nisem štela več kot 13 let. Bila sem otrok narave, veliko raje sem preživljala čas zunaj kot pa za šolskimi knjigami. Slednje se je poznalo tudi pri učnem uspehu, zato se je mama odločila, da mi poišče pomoč. Na misel ji je prišlo, da bi mi lahko pomagal sosed, ki je takrat veljal za enega bolj izobraženih ljudi v našem kraju. Imel je veliko družino, z njegovo hčerko sva se pogosto potikali po gozdu in sanjarili o tem, kako bo lepo, ko odrasteva.

M-a-r-j-a-n, to ime sem neštetokrat zapisala na zadnje strani šolskega zvezka. Ko sem prvič oblikovala črko m, se nisem prav dobro zavedala, da bo pero za seboj pustilo sledove njegovega imena. Skoraj neopazno se je prikradel v mojo zavest in mi dan za dnem polnil misli. Tako prijazen, topel, ustrežljiv, tako drugačen od vseh fantov in moških, ki sem jih srečala in spoznala. Še leto poprej sem ga videla kot sosedinega očeta, po nekaj učnih urah pa sem se počutila, kot bi si nadela rožnata očala in v svet zrla z drugačnimi, zrelejšimi očmi. Srce mi je glasno razbijalo, ko sem s torbo v roki stopala proti njegovi hiši in si želela, da bi končno dočakala dan, ko žene in otrok ne bi bilo doma. Saj ne vem, kaj natanko sem takrat pričakovala, najbrž mi je preprosto godila pozornost, bežni dotiki pa so v meni vzbudili naval čustev. Na smeh mi gre, ko se spomnim, kako resno mi je pojasnjeval matematično snov. Namenoma sem zapisovala napačne odgovore in upala, da se najino malo šolanje nikoli ne konča.

Prvič

Tudi v knjigah, ki jih prebiram, prepovedana čustva privrejo na plan, ko so ljudje izpostavljeni žalosti in stiski. Tudi pri naju je bilo tako. Čeprav ga je razum mesece vodil po pravi poti, sem ga nekega zimskega popoldneva povsem razorožila …

Z mamo sva se grozno sprli in ker sem ji jezikala, je posegel vmes oče in me močno udaril po obrazu. Iz nosa mi je začela kapljati kri, na licu pa sem čutila utripanje njegove dlani. Jezna in osramočena sem se zaklenila v sobo in glasno tulila v blazino. Bila sem ponižana in odločena, da ju zapustim. Povzpela sem se na okensko polico, skočila na mehka zasnežena tla in stekla do Marjanovega doma. Objokana in z okrvavljenim obrazom sem potrkala na njegova vrata. Ko jih je odprl, sem stala pred njim tako nebogljena in obupana, da bi storil vse, da bi me zaščitil. Skočila sem mu v objem in mu skozi solze pojasnila, kaj se je pripetilo. Bil je jezen na očeta in odločen, da se vsi skupaj pogovorimo. Rotila sem ga, da naj mi dovoli ostati vsaj toliko časa, da se pomirim. Postregel mi je s skodelico čaja, me miril in prigovarjal, da sem še mlada in da me v življenju čaka še mnogo lepega.

Zagotovo so bile okoliščine tiste, ki so naju pahnile v objem. Slišala sem, kako je v nosnice posrkal vonj mojih las in na prsih začutila, kako divje mu razbija srce. Z nosom sem podrgnila ob njegova lica in negotovo poiskala ustnice. Sprejele so me. Sprva strahoma, nato pa kot da so na ta trenutek čakale dolgo, predolgo …

Kar seješ, to žanješ ...

»Ana, Aanaaaa,« me iz misli predrami znani glas. »Prinesi mi odejo, po nogah me zebe.« Lenobno pretegnem noge in se odpravim proti hiši. Ozrem se proti starcu, ki sem mu pred 34 leti ukradla poljub in dosegla, da se je njegovo življenje sesulo kot hišica iz kart. Na ruševinah sem nato postavila temelje za novo ljubezen, a pri tem spregledala ceno, ki jo plačujem še danes. Otrok nimava, nikoli mi ni uspelo zanositi. Stara sem 47 let in hrepenim po dotiku, poljubu, po življenju, ki sem ga ukradla njej … Oprosti mi.

 Preberite si še o 83-letni babici, ki je zalotila moža s 30 let mlajšo ljubico.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na