V našo redakcijo je prispelo pismo bralke Magde, opisala nam je svojo ljubezensko zgodbo, ki traja že 40 let. Že od prvega pogleda, prvih izrečenih besed sta z Jurijem nerazdružljiva in z leti se je njuna povezanost samo še poglobila.

Nesebična pomoč

Magda pravi: ''Bili so časi, ko so namesto nas odločali starši. Želela sem študirati v Sloveniji, toda moja mama in oče sta mojo uspešno izobraževanje videla le v tujini, na uveljavljeni univerzi, 500 kilometrov stran od domačega kraja. S težkim srcem sem se poslovila in sedla na vlak z enim majhnim kovčkom. Nisem vedela, kaj me čaka … kje si bom našla podnajemniško sobico, kje bom jedla, kako se pride do fakultete …'' Odločila se je, da se najprej javi na fakulteti, da preveri, kdaj ima predavanja. In ko je tako izgubljeno begala iz enega nadstropja v drugo, je naletela na zelo prijaznega mladeniča, ki ji je bil pripravljen pomagati. Ponudil se je tudi, da ji poišče sobo in z veseljem je sprejela njegovo nesebično pomoč, kajti v tem kraju do tistega trenutka ni poznala nikogar.

Na koncu se je izkazalo, da študirata isto smer, da bosta tri leta kolega, kar je Jurija in Magdo povezalo še bolj. Skupaj sta se pripravljala na izpite in ker sta bila oba iz revnejših družin, sta se tudi skupaj borila za vsak košček kruha. Čeprav se danes to sliši čudno, toda dejansko sta morala tudi preudarno načrtovati, kaj bosta jedla za zajtrk, kosilo ali večerjo, nista si mogla privoščiti nikakršnega luksuza – obiska kina, plesanja v klubih, kosila v restavraciji ipd.

Vzplamtela je ljubezen

In ker jima ni bilo postlano z rožicami, je Magda, ki je bila tudi drugače zelo krhkega zdravja, pozimi zbolela. Čez celo mesto je Jurij pešačil, da ji je v loncu prinesel juho, ki jo je skuhal iz nekaj sveže zelenjave. Srce mu je trepetalo ob misli, da bi jo lahko izgubil, da bi se zaradi bolezni morala vrniti domov. Ker je bil spreten v šivanju, ji je za darilo sešil tople žametne hlače. In verjeli ali ne – to so bile prve Magdine hlače, kajti pred tem je kot vsa dekleta morala nositi lahka krila in nogavice, ne glede na letni čas.

Prebudila so se plemenita čustva, skupaj z roko v roki sta premagala bolezen in pristala v vrtincu ljubezni. Videla sta skupno prihodnost, družino in dom. Odločila sta se, da se bosta borila skupaj in si ustvarila dostojno življenje. Diplomirala sta v predvidenem roku in za darilo sta še isti dan izvedela, da je Magda noseča. Poiskala sta si stanovanje in ker sta bila pridna študenta, so ju snubila različna podjetja. Izbrala sta tisto, ki jima je v tistem trenutku nudilo najbolj ugodne pogoje, tisto, ki je bilo prijazno tudi do nosečih delavk.

Družinska sreča

Sledila so leta razumevanja, spoštovanja, podpore drug drugemu, sodelovanja, največje bogastvo pa jima je bil sin. ''Bila sva srečna, resnično zadovoljna, da so se stvari obrnile na bolje. Bila sva vesela, da imava zdravega in navihanega sina. Kar koli nas je doletelo, bodisi dobro ali slabo, vse smo prebrodili skupaj. Čeprav se sliši preveč poetično, sva že od prvega dne ustvarjena drug za drugega. Usojena sva si!'' Čez tri leta ju je z jokom razveselila še hčerka, ki se je je najbolj razveselil bratec, ta je od staršev podedoval srčnost in ljubeznivost.

Magda pravi, da sta bila z Jurijem blagoslovljena, kajti danes imata tri otroke, ki so sicer že odrasli in imajo svoje družine. Naučila sta jih, da jim mora biti glavno vodilo v življenju iskrena ljubezen. Njih in njihove partnerje vedno opominjata, da je ključ do družinske sreče v izpolnjevanju drug drugega, v vzajemnem vračanju čustev. ''Pravi dokaz, da lahko ob eni in isti osebi živiš iz dneva v dan, sva midva. Najini srci bijeta po istem taktu že 40 let in tako bo še naprej. Sedaj sva zopet sama, otroci so odšli zdoma, midva pa imava čas za dolge sproščujoče sprehode, na katerih se še vedno drživa za roke. In čeprav sva že upokojena, nama ni nikoli dolgčas, najini pogledi so še vedno živi in tudi strastni. Najin ljubezenski napoj, ki sva ga zaužila v Zagrebu kot študenta, je večen …'' je s čustvi nabito pismo zaključila Magda.