Prvi zmenek, prve počitnice, ples v borovi senci sredi belega dne, ko so se nama vsi smejali. Pa nama ni bilo mar. Poroka, rojstvo zlatega dečka, dve leti kasneje še čudovite deklice. Pa vendar sem nesrečna. Ali bolje rečeno: nisem srečna z njim.

Če rečem, da sem povprečna slovenska mama, ne bom veliko zgrešila. Vsak dan grem za osem ur v službo, nato pa hitim v vrtec po moja dva škratka. Tako ju kličem. Ker sta majhna in navihana. Nista samo škratka, sta tudi moj največji zaklad in mi predstavljata tisto, na kar sem v svojem življenju najbolj ponosna. Ko pomislim nanju, se mi usta sama raztegnejo v smeh. Ja, ja, saj je bilo težko prva tri leta, ko se je življenje vrtelo samo okoli pokakanih pleničk, pobruhanih slinčkov in nismo spali, a ko danes pogledam nazaj, se mi ne zdi tako tragično, kot sem situacijo dojemala takrat. Danes ju obožujem in najlepši čas je tisti, ki ga lahko preživim z njima. Če imata seveda dober dan!

Obe rojstvi sta zaznamovali najin odnos. Zlasti prvo. Vse se je spremenilo ...

Bila sva nenavaden par – eden tistih, ki se jim je družba vedno smejala. Znala sva se hecati na skupni račun in ni bilo redko, da sem slišala, kako ''paševa skupaj''. Prijateljica mi je enkrat rekla, da nikoli ne bi bila v vezi s fantom več kot pet let, ker potem ne moreš več govoriti o ljubezni, ampak o navezanosti. Meni, ki sem bila takrat z njim šest let, se je to zdelo absurdno. Ne rečem, da sem bila zaljubljena kot najstnica, a še vedno sem vedela, kaj so metuljčki v trebuhu. In ja, včasih je bilo dovolj, da sva se spogledala in sva oba vedela, kaj si želiva. V najinem odnosu ni bilo meja in večkrat so pogledi povedali več kot besede. Že takrat sva oba veliko delala, kar se mi ni zdelo 'moteče'. Ni me motilo, če se je iz službe vrnil pozno popoldan in je potem še cel večer delal, niti ne, če je prišel domov tako pozno, ko sem že spala. Ker tudi sama delam dvoizmensko delo, sem to sprejela kot 'normalno'. Res pa je, da sva čas, ki sva ga lahko združila, preživela nenormalno lepo. ''Veš, ko se bo rodil otrok, se bo vse spremenilo,'' je pametovala prijateljica, sicer mama triletnika, ko sem z velikim trebuhom glasno sanjala, kako nora sem nanj in kako rada imam še neznano bitje, ki ga nosim pod srcem. Njeni izjavi – in ni bila edina, ki mi je to rekla – sem se takrat samo nasmehnila. Tako ali tako se lahko spremeni samo na bolje, ni tako?

Prvi dve leti sva bila preveč zaposlena z otrokoma, da bi opazila, da so tla pod nama počila. Kot v risankah, ki jih zdaj gledam s škratkoma – ko se risanim junakom razpočijo tla pod nogami in nastane prepad. Le da imajo oni moč in pogum, da se poženejo čez rob, na drugo stran. Ko razmišljam za nazaj, ne vem, kdaj sva se izgubila. Mogoče sva prav v vsej tej zaposlenosti z delom, otrokoma in ostalim izgubila občutek za dvojino. Najbolj pri vsem pa boli, ker se očitno samo jaz počutim slabo. Ne morem iz svoje kože in tako po novem tudi golaž ob petih popoldan mešam s solzami v očeh. In ne morem verjeti, kako miren je lahko on, ko pride iz službe domov. Po večerji ga vedno opazujem, kako se igra z otrokoma in v takih trenutkih vem, zakaj sem se zaljubila vanj. Zakaj bi mi še danes znal zmešati glavo, če v sebi ne bi imela te blokade. Igri sledi priprava otrok na spanje in branje pravljic, potem pa se usede za računalnik in se posveti službi. Kje sem jaz? Me ne vidi? Ga moram opozoriti nase? Večkrat ne vem, ali naj ga zmotim … V svoji tišini premlevam skupne trenutke in iščem razloge, zakaj sva se znašla na različnih bregovih. Prihod otrok naj bi pomenil družino – trenutek, ko iz dvojine nastane množina –, ne razhoda.

Sva se kot človeka res tako spremenila, da nama je postalo vseeno? Ko potarnam prijateljici, pravi, naj ga povabim na večerjo in že vnaprej rečem, da se ne bova pogovarjala o otrocih in službi. In prešine me misel: o čem pa bova govorila? Nikoli prej se mi ni zdelo, da ni teme, o kateri se ne bi mogla pogovarjati z njim.

Prepad se veča in zdi se, kot da se moja stena podira. Obnemela stojim na njej in opazujem skale, ki se drobijo v pesek, on pa me z druge strani nemo opazuje. Ko želim poklicati na pomoč, mi zmanjka glasu. Zamižim, stisnem zobe in se naredim gluho. Včasih je tako pač najlažje.

Preberite si še o stiski naše bralke, ki ji pred očmi razpada  desetletni zakon. Njen mož ima namreč ljubico, a ne želi končati zakonskega razmerja.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na