Maša je bila stara dva meseca, bil je petek. Vse je bilo tako kot vedno. Dopoldan je minil v miru, Maša je odšla spat ob isti uri kot vedno. A mamico Urško je tistega dne nekaj vleklo k posteljici, nekaj ji je reklo, da mora iti pogledat svojo malo deklico.

Štiri leta je bila mamica Urška zaposlena kot reševalka, z oživljanjem je rešila nekaj življenj, tisti trenutek, ko je držala svojo malo deklico, pa ni bila sposobna narediti ničesar. Ni vedela, kje je telefon, koliko je številka reševalcev.

Poskušala jo je prebuditi, obrisala ji je pene, ji dala umetno dihanje. In Maša je zadihala, lovila sapo, se premaknila. Urška se je pričela tresti od šoka in strahu. Pravi, da so se ji po glavi podile številne misli. Najbolj jo je razžiralo to, da ni mogla takoj dati svojemu otroku ustrezne pomoči. Držala je Mašo v naročju. Deklica je ponovno utrujeno zaspala in odložila jo je v posteljico in gledala, prihajala k sebi od strahotnega šoka.

Ko je domov prišel mož Slavko, Mašin oče, in mu je Urška uspela opisati, kar se je zgodilo, sta se takoj odpravila v bolnišnico. Mašo so takoj priklopili na aparate in snemali njene vitalne funkcije.

»Rekli so, da bova ostali čez noč, toda aparati so kar naprej piskali. Ostali sva nekaj dni. Spominjam se, da me je tretjo noč zbudil pisk. Na monitorju sem zagledala ravne črte in skoraj omedlela. Aparati so me spravljali na rob živčnega zloma. Kar naprej so piskali.«

Po štirih dneh sta bili Maša in Urška premeščeni na nevrološki oddelek pediatrične klinike, kjer so naredili še dodatne preiskave. Vse, kar so lahko zdravniki rekli, je bilo, da je najbrž šlo za enkratni cerebralni paroksizem.

»Ko smo končno odšli domov, smo kupili dihalno blazinico. Rekla sem, da brez nje ne grem nikamor. Z dihalno blazinico strah pred ponovitvijo tega sindroma ni minil, mi je pa dal vsaj malo mirnejšega spanca. Tako sem lahko po tednu dni prvič zatisnila oči. Kako sem bila izčrpana, ne bom govorila, ker se, če priznam, niti nočem več spominjati. Vem samo, da sem si tisto noč rekla, da če tokrat ne bom spala, da bom od izmučenosti umrla.«

Blazinica se je oglasila šele po dveh mesecih. Prvič, drugič, tretjič – Urška je takoj stekla k posteljici in stresla Mašo. Deklica je zadihala in mirno spala dalje. Takoj naslednjega dne so se odpravili do zdravnika. Po pregledu jim je zatrdil, da je Maša zdrava. A blazinica je ponoči spet piskala, Maša ni dihala in spet sta z mamico Urško pristali v bolnišnici. Tudi tam je blazinica piskala, Maša ni dihala. Preiskave so pokazale, da je Maša popolnoma zdrava, nasmejana, s polnimi rdečimi lički … in eno napako. Maša je zaspala tako močno, da je pozabila dihati. Njeni možgani informacije o vdihu niso zaznali pravočasno. Tokrat so postavili diagnozo – centralna apnea.

Maša je dobila aminofilin praške, ki spodbujajo dihanje. Te je morala jemati vse do dopolnjenega sedmega meseca starosti. Praški so bili res učinkoviti, kar se je pokazalo predvsem takrat, kadar ni vsega popila ali ga je izpljunila. Takrat je blazinica zagotovo piskala. In kadar je blazinica zapiskala, sta morala Urška in Slavko Mašo stresti, da sta jo nekoliko predramila in je zadihala. Včasih pa jo je že pisk blazinice zdramil toliko, da je zadihala.

Ko je bila Maša še dojenček in je bilo nevarno, da bi prenehala dihati, je lahko spala le v svoji posteljici na dihalni blazinici.

"Pogrešala sem cartanje v veliki postelji in skupno prebujanje. Ni smela spati pri naju, tako kot je včasih njen starejši brat Max Luka. Zaradi tega mi je bilo težko, toda vedela sem, da je tako zanjo najbolje. Neverjetno je, kako se človek navadi na določeno stanje, na piskanje. Po nekaj mesecih sva bila s Slavkom že povsem umirjena, ko je blazinica ponoči zapiskala. Le stresla sva Mašo in smo spali naprej,« je povedala mamica.

Za družino Fartelj je težko in stresno obdobje. A imeli so srečo. Maša je z njimi, zdrava in nasmejana. »Hvaležna sem za vsak njen nasmeh, ki mi ga podari,« je povedala mamica Urška.

Centralna apnea ali smrt v zibelki izzveni pri enem letu starosti. In Mašina zgodba ima srečen konec. Maša je bolezen že prebolela, pred kratkim je upihnila drugo svečko. In ponoči se lahko stisne k staršema in se zbudi na veliki postelji. Dihalna blazinica pa počiva na omari.  

Preberite si o raziskavah nenadne smrti dojenčkov!