Svetlana je zvesta bralka spletnega portala Bibaleze.si, ki se je zaradi moževe službe preselila v Avstrijo. Opravlja priložnostna dela, zato ima več časa za svoji deklici, katerima želi omogočiti vsak dan, da je čim bolj zabaven, pester … Z njima počne vse, kar zahteva norčavost in domišljijo, obenem pa jima poskuša pokazati, da je življenje nepredvidljivo, da morata biti močni, odločni in se znati postaviti zase.

Vse to njeno razmišljanje temelji na travmatičnih izkušnjah, ki jih ima ona z očetom. V Avstriji, daleč od oči, daleč od srca, je poskušala pozabiti na to, da je morala doma igrati sužnjo očetu, ki očitno ni vedel, da je primarna naloga otroka igranje.

Pospravi, postrezi, uredi ...

Svetlana je v pismu, ki ga je poslala v uredništvo zapisala: ''Oče je bil zelo zahtevna oseba … Ko je prišel iz službe, sem mu morala postreči jaz in ne mama, ker me je tako navajal na prihodnost, ko bom imela v hiši svojega moškega. Pa nisem bila najstnica, ki bi se morala tega naučiti, temveč šestletna deklica, ki bi se raje stisnila v kakšen kotiček in se naskrivaj igrala s punčkami ...

Najhuje je bilo, ko smo dobili obiske. Že prej sem morala pospraviti stanovanje in prav tako mi pri tem ni smela pomagati mama (ki je bila mimogrede tudi zelo zaposlena, zato sva bila z očetom večkrat sama doma). Sovražila sem vse znance, tete in strice, ki so prihajali k nam, saj je to zame pomenilo, da jim bom morala natakati sok v kozarce, prinašati narezek, spraševati, če še kaj želijo …'' In kar je najbolj žalostno, nikomur se to ni zdelo čudno. In če se jo je usmilila kakšna teta in jo stisnila k sebi, jo je že s pogledom ošinil oče, naj že steče v kuhinjo in da peč piščančja bedra.

Že zelo zgodaj je vstopila v svet odraslih, sploh ne ve, da bi se kdaj igrala, listala knjige in se družila s sovrstniki. Kljub njenim rosnim letom je na pamet vedela, katere tipke mora pritisniti, da opere belo ali pisano perilo, kako se učinkovito pomiva posoda, da ne ostane v ponvi niti kapljica maščobe, da v stanovanju ne sme biti ne duha ne sluha o prahu … Še danes ji v glavi zvonijo najpogosteje izrečene besede: ''Pospravi, postrezi, uredi …'' Nikoli se z očetom in mamo niso odpravili na igrišče, izlet, nikoli niso priredili piknika v naravi, kar se ji danes zdi najbolj čudovita ideja, kako lahko prosti čas preživi družina skupaj v objemu narave.

Komaj je dočakala dan, ko ji je bilo dovoljeno, da zapusti ''toplo'' gnezdece in poleti v širni svet, oborožena z znanjem, kako je treba streči moškemu. Ni se izživela kot otrok, zato zdaj otroku v sebi pušča prosto pot. In prav krila ji dajeta njeni deklici in seveda mož, s katerim ima zelo ljubeč odnos. Na začetku je prestrašeno skakala okrog njega, on pa ji je dal odločno vedeti, da bosta za vse poskrbela skupaj. Ko bo potrebno delati, bosta delala skupaj, ko bo čas za veselje, se bosta skupaj veselila, ko bo nastopil žalosten trenutek, se bosta skupaj jokala. ''Še danes ne dojemam, da imam ob sebi princa v pravem pomenu. Če kdaj ne pomijem posode, ker smo se hčerki in jaz zadržali v parku, ne bo kričal name. Ob vrnitvi domov me bosta čakala objem in poljub!''

Prejšnje leto pa je prejela klic, ki jo je z vso močjo potegnil v preteklost. Poklical jo je oče, ki je bolan obležal v postelji. Ko je zaslišala njegove besede, ji je srce začelo hitreje biti, glas se ji je tresel, pred očmi se ji je vrtelo … Potarnal ji je, da nima nikogar, da jo srčno prosi, naj se vrne v domovino in mu olajša bivanje teh nekaj mesecev, kar mu je ostalo. Četudi je hotela reči, da mu ne bo pomagala, je pristala … Delček srca ji je pravil, da se bosta v njegovih iztekajočih urah povezala, da bo spoznal svojo napako, da jo bo objel tako, kot bi jo moral, ko je bila majhna deklica.

Na žalost tega ni dočakala … Doma jo je čakal zagrenjen starček, ki je zagrabil priložnost, da si jo lahko zopet privošči kot sužnjo. Skakala je okrog njega, mu dajala zdravila, ga vodila na stranišče, mu kuhala dietno hrano, ga obračala … medtem ko on zanjo ni našel niti ene lepe besede. Zmerjal jo je, češ da je počasna, da izgublja čas, medtem ko klepeta s svojima hčerkama po telefonu … Na skrivaj je ponoči v slušalko jokala možu, ki jo je tolažil in ji svetoval, naj rajši najame negovalko in se vrne domov. ''On je moj oče! Dolžna sem poskrbeti zanj, ne glede na to, kako ravna z mano ... Mama je že zdavnaj umrla, nikogar nima …'' je kljub neznosni situaciji vztrajala Svetlana.

Uživa življenje

Trpljenje je bilo iz dneva v dan večje, tako za njo, ki se je borila sama s sabo, da ni ugovarjala bolnemu možakarju, kot tudi za očeta, ki je po enem mesecu hudih bolečin utonil v večni san. Pogreba sta se udeležila le njen mož in ona, noben sorodnik ni jokal nad njegovim grobom. Za hip je pomislila, kje so sedaj vsi ti njegovi prijatelji, sorodniki, ki jim je stregla …

Za njo je to poglavje zaključeno … In čeprav se oče na smrtni postelji ni skesal, je pomirjena in čeprav se sliši grdo in se tega ne govori na glas, je srečna, da ga ni več, da ni več osebe, ki jo je dušila. Končno lahko brezskrbno diha, počne, kar jo veseli … Zajema življenje s polno žlico ...

Slovenijo pa je pretresla še ena grozlijvo žalostna izpoved žrtve pedofila.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na