Sta si ves čas želela otroka?

Lahko rečem, da sva bila oba precej prepričana, da bova nekega dne postala starša, še preden sva se spoznala, ne glede na to, da sva geja. Matjaž sicer pravi, da tega občutka ni imel od vsega začetka, od takrat, ko se je zavedel, da je gej (lahko bi rekel, da je bil sprijaznjen s tem, da mu ni bilo dano, da bi kdaj imel svojega otroka), ampak se je ta misel pojavila sčasoma, skupaj s tem, ko je rasla želja po otroku in možnostmi, ki so se v zvezi s tem pojavljale v tujini in o katerih sva oba brala. Pri meni, mogoče zato ker sem nekoliko mlajši, se je misel o otroku pojavljala že od vsega začetka. Želja je bila velika in bral ali slišal sem o možnostih, da imajo geji lahko svoje otroke. Očitna možnost se je takrat najbrž zdela posvojitev.

Ko sva se spoznala, sva ugotovila, da sva v tem kompatibilna in da si oba nekega dne želiva otroka. A stvar je ostala nekje v oblakih. Če bi nama takrat nekdo povedal, da bova čez šest let postala očka, bi se mu najbrž smejala.

Odhod v ZDA je prinesel nove možnosti, izvedela sta, da si lahko najdeta nadomestno mater. Kako sta se zadeve lotila?

Matjaž je odšel na podiplomski študij v ZDA, dve leti sva se videvala le med počitnicami in kolikor se je dalo pogostimi obiski, ko ni bilo predavanj ali pa sva kakšen teden predavanj tu in tam izpustila. Dokler nisem odšel za njim, ko sem bil absolvent ter prost predavanj in izpitov. V tem času sva raziskala vse možnosti, ki jih ZDA ponujajo gejevskemu paru z željo po otroku. In končala sva pri nadomestnem materinstvu. Seveda je bila tudi tokrat prva in bolj očitna misel posvojitev, a glede na to, da sva slovenska državljana in bi to pomenilo, da naju mora kot primerna za posvojitev razglasiti slovenska država, ter bi šele potem lahko začela mednarodno posvojitev, je ta možnost dokaj hitro odpadla.

Tako se je kot edina v danem trenutku odprla možnost nadomestnega materinstva. Glede na to, da sva bila oba ravno v zaključni fazi študija, se nama je zdelo primerno, da začneva o tem resneje razmišljati. Ko sva poskusila navezati stik s prvimi nadomestnimi mamami, se nisva zavedala, da se lahko stvari odvijejo tako hitro. Že v drugem resnejšem poskusu, da bi navezala stik s katero od mam, nama je uspelo. Z nadomestno materjo sva prvič vzpostavila stik na spletni strani, kjer mame predstavijo svojo zgodbo in kamor se jim potencialni pari lahko oglasijo. Še sedaj se nama vse skupaj zdi neverjetno. In sva presrečna, da nama je uspelo. Imela sva veliko srečo in ne bova si je pustila vzeti. Zavedava se, da bova slej ko prej naletela na ljudi, ki bodo to poskušali.

V bistvu vaju je izbrala nadomestna mati. Kako to poteka?

Najina mama si je želela gejevski par iz tujine in po mesecu dni stikov po elektronski pošti smo se spoznali v živo. Kazalo je, da smo popolnoma usklajen tim. V tistem času je bila v stiku še z dvema paroma, enim iz Avstralije in enim iz ZDA, a je po srečanju izbrala naju. Spoznavanje je bilo sicer bolj kompleksno kot zgolj srečanje v živo, saj smo bili v tem mesecu ali mesecu in pol, preden smo se spoznali, neprestano v elektronskem kontaktu. To je med drugim pomenilo tudi izpolnjevanje obširnega vprašalnika, ki je vključeval tudi najbolj osebna vprašanja o tem, kako sva se soočila s tem, da sva geja, kako so na to reagirali najini starši, širša družina in prijatelji, kako si predstavljava starševstvo in družino, katere so najine najpomembnejše vrednote, kakšni so najini načrti v življenju in ambicije, kaj misliva drug o drugem ... O tem sva oba napisala obširna eseja.

Stvari so šle od tod naprej zelo hitro. Izbrali smo odvetnika, ki sta nam pomagala pri legalnih zadevah, te so v primeru nadomestnega materinstva precej kompleksne. Z nadomestno mamo in njenim možem sva sklenila pogodbo o nadomestnem materinstvu. Ta je vključevala najširši možni spekter v zvezi z nosečnostjo, starševskimi pravicami, našimi medsebojnimi odnosi, odnosi med najinim otrokom in mamo, ki smo se ga lahko domislili. To v praksi pomeni, da so bila v pogodbo včasih vključena smešna določila o tem, kako naj se mama potrudi imeti čimbolj zdravo nosečnost kot npr. je čim več sadja in zelenjave, ali pa se izogiba napornim in nevarnim športnim aktivnostim, do ključnih določil o tem, kako bodo urejene starševske pravice, ko se otrok rodi, in kakšne so najine obveznosti do mame.

Kakšna je bila pogodba o starševstvu? Kje ste jo sklenili?

Naša pogodba je bila sklenjena v Kaliforniji, ki je med ameriškimi zveznimi državami najbolj naklonjena nadomestnemu materinstvu. To je pomenilo, da so bile naše pravice kar se le da zakonsko zaščitene. Po pogodbi sva midva postala otrokova naravna starša od trenutka, ko se otrok rodi. Po kalifornijskem zakonu namreč največ šteje starševski namen. Torej, legalni starš ni nujno avtomatično biološki starš, temveč starš, ki je imel namen imeti otroka.

Najina nadomestna mama pa je posredovala v najini želji po otroku, s čimer se je „odpovedala“ svojim starševskim pravicam in je bila po našem dogovoru upravičena do tega, da prejema informacije o otrokovem razvoju in rasti, eksplicitno je bilo zapisano, da, recimo, vsaj dvakrat letno prejme tudi otrokove fotografije. Kakšen bo odnos med najinim otrokom in njo kasneje, pa je prepuščeno našemu dogovoru.

Midva sva sklenila, da zgodbe o njeni mami ne bova nikoli skrivala in da bo najina hči ves čas vedela, kako je prišla na svet. Nadomestna mati pa se tudi strinja, da bo najini hčerki na voljo kadar koli, če bi želela vedeti kaj več o njej ali stopiti v stik z njo.

Pogodba je bila sklenjena. Kaj se je dogajalo potem?

Dober mesec po dogovoru in podpisu pogodbe sva  odpotovala k njej in začelo se je osemenjevanje. Izvedli smo ga na domu v dneh med ovulacijo s pomočjo medicinskega osebja, ki se ukvarja s stvarmi, povezanimi z nadomestnim materinstvom. Šlo je za dokaj preprosto t.i. IVI (intra-vaginal insemination). Semensko tekočino sva prispevala oba, tako da ne veva, kdo je dejanski biološki oče najine hčerke. Želela svo si predvsem, da o tem odloči „višja sila“ in da se nama ni bilo treba odločiti, kdo naj bo njen biološki oče.

Njihova zgodba naju je fascinirala, lepo sva se ujela z njenimi otroki in možem in na koncu se je skoraj zdelo, da sva postala poseben del njihove družine. Bila sva že tretji par, ki mu bo rodila otroka. Bila je izkušena nadomestna mati, kar nama je seveda veliko pomenilo in pomagalo, saj naju je o nadomestnem materinstvu veliko naučila, lahko pa sva se tudi prepričala, da so njeni motivi pravi.

Z nosečnostjo nikoli ni imela težav ali komplikacij. Še več, nosečniško stanje ji je bilo všeč, v njem se je zelo dobro počutila in navdajalo jo je z občutkom ponosa. Razlogi za to, da je prvič postala nadomestna mati, niso bili povsem jasni niti njej. To, da je bila rada noseča, je gotovo pomagalo. Ker je bila sama posvojena, je mogoče razloge iskati tudi v tem. Začelo se je, ko je spoznala mame, ki so že imele izkušnje z nadomestnim materinstvom in jo prepričale v to, da poskusi.

Njen prvi je bil ameriški par v starejših letih, ki ni mogel imeti lastnih bioloških otrok, drugi je bil gejevski par iz Belgije. Z obema sva prišla v stik skoraj takoj, ko sva jo spoznala, in v stikih smo še zdaj - še več kot to, s parom iz Belgije smo se letos poleti tudi osebno spoznali. Kaže, da bomo spoznali tudi ameriški par.

Če se vrnem nazaj - dva tedna po osemenjevanju nama je nadomestna mama sporočila neverjetno novico, „da smo noseči.“ Seveda sva bila presrečna, čisto presenečena, da je uspelo prvič in hkrati naju je obšel tudi občutek negotovosti, ali sva zares pripravljena in bova vsemu temu kos. Naslednji mesec sem odpotoval k njej na obisk in skupaj sva odšla na prvi ultrazvok, ki potrdi nosečnost in preveri, če je z zarodkom vse v redu. Občutek ob tem, ko sem zaslišal otrokov srčni utrip, je absolutno nepozaben!

Kako sta potekala nosečnost in rojstvo? Kakšni so bili vajini občutki, ko sta izvedela, da se vama je rodila hči?

Nosečnost je šla normalno naprej, z mamo sva bila ves čas v stikih. In neverjetno hitro je prišel čas, ko naj bi se iztekel rok. Na krasno jesensko kalifornijsko jutro ob koncu septembra se nama je v bližini San Francisca rodila hčerka. Dala sva ji preprosto slovensko ime Ana, ki ga deli s svojo prababico. Stala sva pred porodno sobo, planirano je bilo, da bova pri porodu, a ker je šlo za carski rez, sva ostala zunaj. Z nadomestno materjo je bila njena mama, ki je posebej za to priložnost priletela z letalom. Bili so neverjetno nervozni trenutki, a je šlo zelo hitro in brez težav in kmalu se je iz sobe zaslišal jok, ki ga ne bova nikoli pozabila. Skozi malo okence v vratih sva uspela videti le modre halje medicinskega osebja. Kmalu zatem se je prikazala drobcena glavica z roza kapico, ki nama je sporočala, da je punčka, in naslednji trenutek sva jo v solzah držala v naročju. Ko tole pišem ali ko se spomnim na to, še vedno težko zadržim solze.

Sledila je cela vrsta pregledov, merjenj, preiskav, prvo kopanje in podobno. Potem smo se preselili v sobo, v kateri je bila najina nadomestna mama. Prva dva dni je hčerko tudi dojila in lahko bi se reklo, da smo bili vsi trije starši. Po treh dneh smo bili vsi odpuščeni in preden smo poleteli domov, na drugi konec ZDA (ko je imela mala Ana pet dni), smo prebili še nekaj kvalitetnih uric z nadomestno mamo.

Od takrat smo v stikih preko elektronske pošte in si izmenjujemo slike ter video posnetke. Ana raste neverjetno hitro in je z vsakim dnem bolj prijazen in luštkan otroček, ki dela svoja očka kar se da ponosna. Ravno pred novim letom je bila stara 15 mesecev. Veselo teka naokrog in se poskuša naučiti prvih besed, a se ne more odločiti, ali bodo v angleščini ali slovenščini.

Ana ima ameriški rojstni list. Kaj to pomeni zanjo in za vaju? Sta njena starša le v ZDA?

Druga plat te zgodbe je seveda legalna. V ZDA so bile stvari neverjetno gladko urejene. Po Aninem rojstvu so izdali  ameriški rojstni list, ki je pod kategorijo "mati/(in nevtralni) starš in oče/starš" zapisal mene in mojega moža Matjaža. Po ameriškem zakonu sva tako postala „naravna“ starša najine Ane (kot navaja tudi pogodba). Za starša naju je pred rojstvom po predložitvi pogodbe s posredovanjem odvetnika moralo razglasiti še kalifornijsko sodišče in to je bilo to.

Ker se želimo nekega dne vrniti v Slovenijo, sva seveda želela, da naju kot starša prizna tudi Republika Slovenija. To bi tudi omogočilo, da Ana kot otrok slovenskih staršev pridobi slovensko državljanstvo.

To se do sedaj še ni zgodilo. Po birokratski „odisejadi“ na naši upravni enoti smo uspeli pridobiti samo dovoljenje za začasno prebivanje, kar pomeni, da lahko Ana pride na obisk v Slovenijo za več kot le tri mesece, kolikor je brez vize dovoljeno turistom. Postopek za vpis v rojstno matično knjigo in priznanje očetovstva še poteka in je trenutno zamrznjen zaradi pričakovanega glasovanja o novem družinskem zakoniku v našem parlamentu.

Sprejetje novega zakona namreč lahko pomembno vpliva na razplet našega postopka in nam olajša potencialne prepreke, skozi katere bi se morali najverjetneje z negotovim izidom prebijati na sodišču.

Okrožno sodišče je pred časom sicer že priznalo očetovstvo dvema slovenskima očetoma, ki sta v ZDA pred leti posvojila punčko. Stvar pa še ni dokončna, saj se je na odločitev pritožilo slovensko tožilstvo in zato ravno pričakujemo odločitev slovenskega Vrhovnega sodišča o tej zadevi. Kakor koli, stvar je za nas aktualna le do določene mere, saj se primera razlikujeta. Pri naju gre za nadomestno materinstvo, pri njiju za posvojitev. Ali bi sodišče v najinem primeru ravnalo enako, ni jasno.

Kako so vas sprejeli v kraju, kjer živite in kako vas sprejemajo v Sloveniji?

Moram povedati, da nisva imela še nobene slabe izkušnje. Ne v okolju, v katerem trenutno živimo, ne, ko smo bili poleti na obisku v Sloveniji. Ljudje mogoče niso vedno razumeli, da sva očka, mogoče se kdaj zdi, da je kdo od naju stric, ampak tudi, ko sva pojasnila, za kaj gre, sva slišala le kakšno vzpodbudno besedo ali pohvalo, češ, kakšna fina fanta, ki znata tako lepo poskrbeti za dojenčka. Večino radovednih je predvsem presenetilo, da znata moška, recimo, previti ali obleči otročka, iz česar sva sklepala, da morajo slovenski očetje morda delati na tem, da bodo bolj aktivni pri negi otroka.

V ZDA je običajno ljudem takoj jasno, da smo družina. Gejevske družine tu gotovo obstajajo najdlje in ljudje ob prizoru dveh fantov z dojenčkom ne pomislijo, da sva mogoče samo strica. Običajno takoj povprašajo, koliko je Ana stara, potem skoraj vedno sledi kakšen kompliment, kar naju navda z velikim ponosom. Z vprašanji se obrnejo na oba hkrati, brez dodatkov o tem, kje je njena mama ali kdo je oče, kar nama da občutek, da smo čisto običajna družina. Edino, kar kdaj sledi, sedaj, ko je že starejša, je, koliko je bila stara, ko sva jo dobila, kar pomeni, da predpostavljajo, da je bila posvojena.

Kakor koli, midva jo bova poskušala, kolikor je v najini moči, pripraviti na to, da bodo reakcije včasih drugačne in da ima ona pač eno očitno lastnost, na katero se bodo ljudje "obesili." Mogoče ji bo s tem prihranjeno posmehovanje ali zbadanje zaradi nešteto drugih stvari, ki so jim otroci priča v šoli, včasih v zelo primitivni obliki in kasneje, ko zrastejo, v nekoliko bolj prefinjeni.

Na koncu naj povem še to, da imava popolno podporo družine in kroga prijateljev tako v Sloveniji kot tudi v ZDA, kar se nama zdi najpomembnejše. Pred skoraj dvema letoma, malo po tistem, ko sva izvedela, da je otroček na poti, sva se tudi uradno poročila v eni od zveznih držav v ZDA, kjer je v veljavi popolna izenačitev porok med moškim in žensko ter med dvema ženskama ali dvema moškima. V Sloveniji sva za zdaj le registrirana.