Ni vedela, zakaj se je tako spremenil …

Mladost je norost!

Jure je tako dobesedno "letal" z ene zabave na drugo, pri tem pa pozabil, da ga doma čaka družina. Staša je solze poskušala skriti pred deklico, toda dostikrat ji to ni uspelo. Ko ji je bilo najtežje, ko je čakala, da se vrne domov njen mož, ki ji je prisegel večno zvestobo, je objela svojo princeso. Za nekaj sekund je tako pozabila na bolečino, osamljenost, kajti drobne oči so jo gledale tako milo in nedolžno …

Minevali so meseci, leta, žalostna žena je poskušala na vse načine obdržati moža doma, vendar ji ni uspelo. Trudila se je prižgati vsaj iskrico čarobnosti njune zveze, kuhala je odlične večerje, skrbela je za čistočo doma, poskušala vzpostaviti z njim dialog tako z lepimi kot osornimi besedami … Jure se ji je vedno posmehoval in na vse njene prošnje ter zahteve odgovarjal: ''Trenutno nimam časa za vaju. Sprejmi dejstvo, da sem še mlad fant. Sprijazni se – mladost je norost!'' Te besede so jo vedno znova potrle, trgalo jo je na tisoč in en košček: ''Pa saj sem tudi jaz mlada! Tudi jaz si želim živeti! Tudi tvoja hčerka si želi živeti! Obe si želiva biti s tabo, želiva, da naju pelješ na izlet, na obalo, da se z nama smejiš, objemaš, žgečkaš … ''

Globlje brezno

Zdaj ve, da je za rešitev zakona izbrala napačno taktiko … Naredila je celo drzen korak, ki jo je vrgel v še globlje brezno. Kljub temu da so kot Titanik potonili njuni partnerski odnosi, mu je očitno bila še vedno všeč, kajti tu in tam se je Jure spomnil, da le ima ženo, ki bi jo lahko zadovoljil vsaj v postelji, če že za druge zakonske dolžnosti nikoli nima časa. In prav zato se je Staša odločila, da preneha jemati kontracepcijske tablete in poskuša ponovno zanositi. Trdno je verjela v to, da mu mora roditi sina, da mu mora podariti fantka. Zaupala je svojemu ženskemu instinktu, ki ji je veleval, da bo Jure ostal le, če bo imel še enega ''moškega'' v stanovanju. ''Manjka mu sin! Manjka mu sin! Ves čas mi je to rojilo po glavi … Prosila sem vse bogove tega sveta, naj bom čim prej noseča in naj v meni začne rasti fantek!''

Kaplja čez rob ...

To je bila za Stašo kaplja čez rob … Trpela je leta in leta ob človeku, ki je niti opazil ni, ki je hodil mimo hčerke, ne da bi ji namenil en pogled, besedo, objem, poljub. Višek nesramnosti pa je to, da ne prizna lastnega otroka, da se norčuje iz tako čudovitega fantka, ki je komaj ugledal luč sveta.

To ji je dalo voljo, da je zbrala pogum, da se je zbudila iz ''življenjske kome'', spakirala Juretove stvari in jih brez opozorila postavila kar pred vhodna vrata bloka. Zamenjala je ključavnico in telefonsko številko. Odločila se je, da bo trdna in odločna, solze ji tako ali tako v preteklosti niso pomagale. Na prag vrženi mož se je kesal svojih dejanj, jokal pred blokom, na ves glas kričal, naj ga sprejme nazaj, ker ne ve, kam naj gre. Vsako jutro se je vračal in ure in ure prežal na njo, da se le prikaže. Vedno ga je mirno zaobšla, nanj je začela gledati kot na tujca, ki jo nadleguje …

''Sprožila sem postopek za ločitev. Ker me je včasih pred blokom poskušal zgrabiti za roko, ker mi je grozil, ker je kričal, da mi bo ugrabil otroka, sem dobila tudi sodno prepoved približevanja. Žal mi je, da se najina ljubezen, očitno samo moja, morala tako tragično zaključiti. Žal mi je, da že prej nisem pobegnila iz pekla. Svoje življenje bom posvetila hčerki in sinu! Živeli bomo srečno! To bo odslej moje poslanstvo …''

Minilo je že nekaj časa in vsa sled za Juretom se je izgubila. Nikoli ni izrazil želje, da bi spoznal svojega sina in se približal hčerki ...