Laura in Matevž sta se spoznala na nekem seminarju. Začela sta se pogovarjati, izmenjala sta si telefonski številki in se kmalu začela dobivati. Laura pravi, da se je z Matevžem pričela pravljica. Vse je bilo lepo, prelepo in po poldrugem letu njune zveze se je preselila k njemu. A tam je kmalu ugotovila, da sta si zelo različna. Matevž je bil njeno veliko nasprotje. Bil je vrhunski športnik, ona pa ni bila navdušena nad športom. Njuni hobiji so se razlikovali, prav tako njuna karakterja, kar pa sta ugotovila šele, ko sta začela živeti skupaj.

Ko je izvedela še, da jo vara z nekdanjim dekletom, se je odločila. Spakirala je svoje stvari in ga hotela zapustiti, ko je prišlo kot strela z jasnega: bila je noseča! To pa za dva študenta brez redne zaposlitve ni mačji kašelj. Laura pravi, da se je takrat zanjo začelo peklensko trpljenje.

"Razmišljala sem o splavu in tudi Matevžu se je to zdela edina pametna odločitev. Razhajala sva se in nisva videla nobenega razloga, zakaj bi otroka obdržala," je povedala Laura.

Tudi njegovi in njeni domači so bili mnenja, da je najbolje, da se odloči za splav. A Lauro je misel na splav iz dneva v dan bolj morila. Z vsakim novim dnem je bila le še bolj navezana na majhno kepico, ki je rasla v njej. In odločila se je, da splava ne bo naredila.

Domači so bili ogorčeni in ji na vsak način želeli dopovedati, da si bo uničila življenje. Matevž je bil zgrožen in jo prosil, rotil, naj ne obdrži otroka in naj ne uniči s tem življenja še njemu.

"V tistem trenutku, ko so me vsi moji bližnji napadali, sem imela občutek, da me obkrožajo sami tujci. Edina, ki me je razumela, je bila moja babica. Po poklicu je bila medicinska sestra babica in doživela ter videla je mnogo žalostnih zgodb. Svojega prvega pravnuka se je veselila."

Laura se je trdno odločila, da bo otroka obdržala. S tem si je nakopala sovraštvo Matevževih domačih. Vsi, z njim na čelu, so menili, da mu je uničila življenje.

K sreči so se Laurini domači pomirili in jo pričeli ščititi pred njim. Matevž je namreč poskrbel, da njena nosečnost ni bila lepa, Laura je bila pod nenehnim stresom in v strahu, kaj se bo zgodilo. Bodoči biološki oče se namreč z mislijo, da bo dobil potomca, ni sprijaznil, ni si ga želel.

"Matevž je imel ves čas v glavi, da bo njegovega življenja konec, da sem mu ga s svojo egoistično odločitvijo uničila. Tako so menili tudi njegovi starši. V nosečnosti je nekajkrat prišel na obisk, obiski pa so bili polni očitkov in psihičnega pritiska, zato sem jih bila primorana ukiniti.
Pa saj ga na neki način razumem. Nemogoče je prisiliti človeka v nekaj, do česar mu ni. Po eni strani sem bila egoistična tudi sama, ker sem se odločila otroka obdržati. Zato sem mu tudi dala možnost, da se sam odloči, ali bo imel pravice in dolžnosti do otroka. Odločil se je. Ni jih želel imeti."

Bilo je kar nekaj incidentov, ki so pripeljali do prezgodnjega poroda. Laura se je vso nosečnost pripravljala na dojenčka in pisala diplomsko nalogo. Prehitel jo je, rodila je v 34. tednu. Sama pravi, da ni nič čudnega, saj je bila pod nenehnim stresom. Naredili so ji urgentni carski rez, komajda so še zaznali otrokove gibe. Bila je zelo prestrašena in še danes je hvaležna domačim za podporo, ki so ji jo takrat nudili.

Tian je imel ob rojstvu slaba dva kilograma, bil je zahiran. Rešili so ga v zadnjem hipu.

"Zbudila sem se relativno kmalu po porodu, bila sem na intenzivnem oddelku, obupana, saj nisem vedela, ali je moj otrok živ ali ne. Nekako sem se dokopala do mobilnega telefona in poklicala domov, da bi preverila, kaj se dogaja ... Pomirili so me – otrok je živ. Proti večeru sem si izborila, da sem ga prvič videla. Poleg sta bila tudi moja starša. Pogled na mojega malega sončka je bil prekrasen. Za vedno mi bo ostal v spominu tisti trenutek. Bil je nebogljen, majhen, tudi jokati ni mogel, ampak tako lepo, tako lepo je dišal!"

Kar nekaj časa sta ostala v porodnišnici, potem pa so se začeli novi podvigi doma. Ugotovili so kup težav: Tian je imel težave s hranjenjem, gibanjem, veliko je jokal in zelo malo spal. Laura pa se je borila še z depresijo. Spala ni skoraj nič, bila je kar naprej v skrbeh, kaj bo z njenim sinom. Če ne bi imela podpre staršev in brata, bi bilo zelo hudo.
Dve leti je bil Tian kar naprej v bolnišnicah, na preiskavah, na fizioterapijah. Šele s tretjim letom starosti se je stanje počasi pričelo umirjati in noči so postajale mirnejše. Laura pravi, da se je skoraj leto dni privajala nočnemu spancu, saj ni bila več vajena spati.

"Danes je Tian osnovnošolec. Težave so skoraj izginile. Ima še nekaj motoričnih težav in težav z govorom. Je vesel, razigran fant. V določenih stvareh svoje vrstnike celo prekaša," je ponosna Laura.

Tianov oče se je odločil, da bo svoje življenje nadaljeval brez njega. Laura ga je, zaradi vseh izpadov, ki jih je imel, prosila, naj ju pusti pri miru in tako je tudi ostalo. Seveda pa fanta zanima, kje ima očka. Laura mu poskuša razložiti, da se z njegovim očkom nista najbolje razumela in zato šla vsak svojo pot. Ne razlaga mu, da ga ima očka rad, ker tega niti sama ne ve, in ne govori mu, da ga nima. Vedno znova pa mu pove, da ga imajo vsi, ki ga obkrožajo, neznansko radi in so nanj zelo ponosni. Trenutno se mali navihanec ukvarja z vprašanjem, kako bi dobil bratca ali sestrico. Laura ga pomiri tako, da mu zatrdi, da bosta vprašala Božička, ali kaj ve o tem.

Laura pravi, da je bila izkušnja zanjo zelo težka, postala je druga oseba. A jo je obogatila in ji podarila kar nekaj drugačnih pogledov na svet in življenje. Kljub vsem grenkim, predvsem pa s solzami napolnjenim dnevom in nočem bi se danes odločila enako. Tian je njen zaklad in pravi, da se od njega vsak dan kaj novega nauči. Dal ji je novo voljo in zagon, da jima omogoči lepše življenje. Laura se je odločila nadaljevati s študijem in trenutno piše magistrsko nalogo.

"Ponosna sem nase in na svojega sina. Danes vem, da je vse mogoče. Vse se da, če se hoče. Imam trdno voljo in vem, da nama bo uspelo …"