Nande je hrepenel po tem, da bi bili njegovi popoldnevi vsakdanji, da bi se s prijatelji lovil, skrival, igral kavbojce in indijance, a je moral vsak dan po šoli hiteti v telovadnico.

Šele po triurnem treningu gimnastike, ko je ura odbila sedmo zvečer, je odšel domov in se posvetil domači nalogi. Želel je ustreči mami, ki ga je bodrila, naj postane najboljši in najbolj spreten. Verjel je trenerju, da lahko postane prvak, po tihem pa je sanjaril, da bo po pouku lahko zlagal kocke, naredil kolono iz avtomobilčkov, narisal raketo …

Mali razgrajač

''Spominjam se, kako me je na razgibalnih uricah pri petih letih opazil športni trener,'' pripoveduje Nande. Bil je največji "razgrajač," tekal je z enega konca telovadnice na drugega, ni se zmenil za pravila, ukaze, zanj je bilo pomembno samo to, koliko prevalov zaporedoma bo naredil, koliko ovir bo preskočil, kako bo prehitel vse druge otroke.

Mama je z veseljem sprejela trenerjevo ponudbo, da ga vpiše na gimnastiko, kjer ga bodo ukrotili in hkrati okrepili njegove sposobnosti.

Trener je bil zelo natančen, od vseh je zahteval strogo disciplino, ker pa je bil Nande nemirnega duha, se je še posebej posvečal njemu. Pa ne s prijazno besedo, temveč z ukazovalnim glasom, tako da se ga je sčasoma začel bati. Po eni strani je sicer vzljubil gimnastične vaje in prizna, da je bil zelo uspešen, a je venomer razmišljal le o enem: ''Želim se samo igrati, ne pa naporno trenirati!''

Ženski šport

Mogoče bi bilo drugače, če bi se sam odločil, kaj želi početi v prostem času po šoli, mogoče bi z veseljem obiskoval treninge nogometa, kot so to počeli drugi fantje. Gimnastika se mu je od nekdaj zdela bolj ženski šport, še posebej, ko se je moral stlačiti v premajhne, ozke kratke hlače in oprijeto majico. Sovražil je telovadne copatke, ki so ga vsakodnevno spominjale na to, da bi v njih lahko nastopal v baletni predstavi. Vse vaje je bilo treba izvesti tako popolno, brez napak, da je še ponoči sanjal, kako v dvorani pred komisijo telovadi na orodju.

Materina napaka

Tako je Nande počasi zasovražil ves šport. Nekaj časa je celo poskušal mami dopovedati, da noče več na trening in ji razložiti, da gimnastika zanj ne predstavlja izziva. A je naletel na gluha ušesa.

Da se z njim nekaj dogaja, da je nezadovoljen, je mati opazila šele čez nekaj let, ko je kot osnovnošolec začel močiti posteljo. Vodila ga je od zdravnika do zdravnika in vsi so ji dajali nespametne predloge. Morala bi mu samo prisluhniti in ga dokončno izpisati iz gimnastičnega krožka. Nande je prepričan, da bi se tako njegove težave končale, mama pa ne bi cele dneve prala posteljnine; toda ona je vztrajala, še posebej, ko je začel domov nositi zlate medalje, in sin jo je ponižno ubogal.

''Vendar v pohvalah, priznanjih in medaljah nisem našel zadovoljstva, moje srce je kričalo po svobodni igri na prostem!''

In tako je deček nejevoljno žel slavo v gimnastiki, dokler ni prišel v puberteto in se mami odločno uprl. Končno je našel prave besede in mami se je posvetilo, da je storila gromozansko napako. Spoznala je, da ga je silila, da vsak dan trenira do onemoglosti, samo zato, da je imela ob popoldnevih zase mir in tišino. Še več, skupaj sta ugotovila, da ga je mučila s čim boljšimi dosežki le zato, da se je lahko pohvalila pred drugimi mamami, da je njen sin mladinski prvak v gimnastiki.

Igra je edina naloga

Nandeta je leta in leta prežemal občutek, da nekaj zamuja. Danes, ko opazuje svojega otroka, kako se brezskrbno in nasmejano igra, ve, da je to pristno preživljanje otroštva.

''Lahko si kot starši še tako želimo, da se naš otrok športno udejstvuje, obiskuje določen tečaj, ker mu bo koristil v nadaljnjem življenju, ne smemo pa ga v to siliti," pravi Nande. "Zato spoštujte njegove želje, naj si sam izbere krožek, ki ga bo z veseljem obiskoval, predvsem pa ne pozabite, da je njegova glavna vloga biti otrok, njegova edina in primarna naloga pa, da se čim več igra!''