Po sedmih letih zdravljenja, injekcij, punkcij in neverjetne želje po otroku sva na prvi zimski dan z možem končno dočakala plusek na domačem nosečniškem testu. Tiho sem pričakovala dvojčka, saj so mi z umetno oploditvijo vsadili dva zarodka. Res sem lahko na prvem ultrazvočnem pregledu videla dve majhni piki.

Ves teden sem jokala od sreče, domačim nisva takoj povedala, saj sva se bala, da bi se preveč veselili; bilo je še prekmalu.

Po pregledu nuhalne svetline pa nisva mogla več čakati. Mami in očetu sem telefonirala kar iz zdravstvenega doma, čeprav so bili moji načrti čisto drugačni, kako povedati veselo novico. Čez dobre pol ure pa so vedele že vse tete, babice in prijatelji. Vsi, ki naju dobro poznajo, so vedeli, da sva nosečnost težko čakala in so se veselili z nama. Počutila sem se odlično, tudi slabost in bruhanje v prvih mesecih sem vzela v zakup, bila sem tako srečna, da bi mi bilo vseeno, če bi me slabost spremljala vso nosečnost.

Z možem Janezom sva vsako minuto posvetila še nerojenima otrokoma. Začela sva preurejati stanovanje, kupila večji avto, več pohištva... Vse se je vrtelo okoli otrok.

Ko sem začutila prve brce, se mi je kar vrtelo od sreče. Takrat sem se čisto zares zavedala, da bom končno tudi jaz mama. Nisva želela vedeti, katerega spola bosta nova člana družine. Kupovala sva stvari v zeleni in rumeni barvi. Nisem si mogla pomagati, da ne bi kupila copatk, odejic, kapic, ... čeprav me je moja babica svarila, naj pred sedmim mesecem ničesar ne kupujem.

Ultrazvočnih pregledov sem imela precej, zadnjega pa ne bom pozabila nikoli. Počutila sem se odlično, mala dva sta brcala in razgrajala, krvni izvidi in urin so bili odlični. Ko pa me je ginekologinja pregledala, sem začutila, da se je izraz na njenem obrazu spremenil.

»Gospa, odpirate se,« mi je donelo v glavi. Kako, saj sem šele v 30 tednu nosečnosti?!

Takoj sem šla v porodnišnico. Janez mi je govoril, naj ne jokam, da je normalno, da se dvojčki rodijo prej, da sta mala dva že dovolj velika, da preživita, jaz pa sem samo jokala. Dobila sem injekcijo za razvoj otrokovih pljučk in bila sprejeta na oddelek. Nekako je kazalo, da se bo čez noč vse skupaj umirilo. A se ni.

Proti jutru sem dobila tako močne popadke, da me je trgalo. Takoj so me odpeljali v porodno sobo, kjer sem v dveh urah rodila moja sončka. Najprej se je rodil fantek, nisem ga mogla dobro videti, saj so ga babice takoj začele umivati, nekaj minut kasneje pa sem rodila še deklico. Njo so mi položili na trebuh in vse bolečine sem za sekundo pozabila. Spomnim se, da sem se obrnila proti previjalni mizi, kjer je bil moj sinček. Tam je bilo polno zdravnikov, govorili so drug čez drugega, nobenega joka ni bilo slišati, takrat sem od strahu skoraj omedlela. Janez je bil ves čas z mano, a so ga poslali ven, ker je bilo v porodni sobi preveč ljudi. Spomnim se, da sem na ves glas zakričala njegovo ime. Sestra mi je govorila, da dečku pomagajo, ker ne more zadihati, jaz pa sem še vedno klicala Janeza.

Otročka so odpeljali na intenzivno nego, deklico pa so mi dali v naročje. Še danes jočem, ker imam slabo vest, nisem se mogla veseliti svoje punčke, nisem je občudovala kot to počnejo mamice, le na sina sem mislila. Po skoraj uri trpljenja se je pojavil zdravnik. Povedal mi je, da ima sin težave z dihanjem in da so ga morali oživljati. Deklica ni imela težav. Tudi njo so odpeljali na intenzivno nego v toplo posteljico. Najhuje je bilo, ker sem se borila s čustvi, nisem mogla, nisem smela biti srečna, nisem mogla biti nesrečna, saj je bilo z dojenčico vse v redu. Bila sem razpeta med svojima otrokoma, ki sem ju tako težko pričakovala. Imela sem slabo vest, pri hčerkici sem sedela pol ure, pri sinčku ves dan. Zdravniki so mi naslednji dan povedali, da je s fantkom zelo slabo, da se je okužil z neko bakterijo in verjetno ne bo preživel.

Z možem sva lahko le jokala. Kadar sva bila pri hčerki, se ji nisva nasmehnila, božala sva jo in jokala. Tako me je bilo strah, da bi še ona umrla, da sem se bala navezati se nanjo.

Tretji dan je najin sinček zaspal za vedno. Zatrdili so nama, da brez bolečin. Žalosti se na da opisati. Kaj se dogajalo naslednje dni, niti dobro ne vem. Živela sem v nekem transu. Prijatelji, sorodniki so bili zmedeni. Eni so pošiljali telegrame sreče, drugi žalna voščila.

Najhujša kriza pa je nastopila čez mesec dni. Hčerko sva imela že doma, a se nismo počutili kot družina, nekaj je manjkalo, del nas, del hčerke. Doma sem imela dve posteljici, vsa oblačila dvojna, igračke, odejice… Moja punčka je zelo veliko jokala, bila je tako nemirna. Verjetno zaradi izgube bratca in mojih nenehnih solz. Od tega je tri leta pa se še nisva in se verjetno nikoli ne bova čisto pobrala.

Najhuje pa mi je, ker sem nehote zapostavljala hčerkico. Ob rojstvu sem imela tako čustveno zmedo, da enostavno nisem zmogla sreče in žalosti obenem. Velikokrat se sprašujem, kako bi bilo, če bi se skupaj igrala, bi se razumela, bi skupaj hodila v vrtec, šolo?

Zavedam pa se tudi, da je njeno življenje rešilo moje. Če takrat ne bi imela nje, ki me je gnala, naj živim naprej, mi ne bi uspelo. Čeprav imam enega otroka ob sebi, sem mati dveh otrok. Sina in hčerke.