Dragica nam je zaupala svojo življenjsko zgodbo, kako se je pred mnogimi , mnogimi leti borila, da bi zanosila. Z možem Damjanom sta poslušala nasvete vaških ženic, kdaj je primeren čas, kako naj se tega lotita, katere čaje naj pijeta, kako naj poskrbita za sprostitev. Ko sta ugotovila, da ju vse to ne bo pripeljalo do dojenčka, sta sklenila, da poiščeta zdravniško pomoč. Dragica je hodila od specialista do specialista, na pregled so jo poslali celo v tujino … Večkrat je celo poskusila z umetno oploditvijo. Počasi sta že opuščala misel, toda za 10. obletnico poroke sta dobila najlepše darilo, nosečniški test je bil pozitiven.

Praznina

''Vem, da je vsem staršem najlepši dogodek, ko v naročje stisnejo svojega otroka … Naju so oblile solze sreče … Jure je postal punčica najinega očesa, živela sva samo zanj. Čez eno leto in pol pa je najin dom izpolnil jok drobne deklice Suzane. Bili smo najsrečnejša družina, veliko smo se posvečali drug drugemu … Toda na žalost se od ljubezni ne da živeti …''

Na vasi je bilo vse manj dela, zato je oče moral poiskati službo v tujini. Dragica je z otrokoma ostala doma, oče pa se je domov vračal le ob praznikih. Nastanil se je v majhni sobi, trdo je delal od jutra do mraka in poskušal čim več zasluženega denarja privarčevati. Otroka je ob vrnitvi domov vedno presenetil z drobnimi darili, ženi je poskušal omogočiti spodobno življenje, z njo je ravnal kot s pravo damo. Spoštoval jo je in cenil, ker je zelo lepo vzgajala njuna otroka, ker jima je vedno prisluhnila in ker ju je preudarno vodila skozi leta odraščanja.

Sčasoma pa je med zakoncema začela vladati praznina … Ob snidenjih ni več preskočila iskrica, nista našla poti do drug drugega, nič več nista ob skupnih, pa čeprav redkih, večerih posedala ob kozarčku vina in klepetala o dogodkih, ki so se jima pripetili … Dragica se je ob možu počutila kot tujka in ne oseba, s katero sta že marsikdaj skupaj jokala zaradi sreče ali žalosti. Seveda je to zaznal tudi njen mož, ki si je postopoma ustvaril občutek, da v družini ni več zaželen ...

Resnične govorice

Dragici nikakor ni jasno, kako lahko ljubezen tako izpuhti, ves čas se sprašuje, kam je izginila … Toda to ni edina misel, s katero se zjutraj zbudi in zadnja, s katero zvečer zaspi. Po pošti je namreč prejela papirje za ločitev. Čeprav se je ves čas zavedala, da je zakon na majavih tleh, ni mislila, da bo prišlo tako daleč. Ker ni želela, da jo otroka vidita jokati, je vso svojo bolečino izlila sosedi, ki pa jo je šokirala še bolj. Že dolgo naj bi po vasi krožile govorice, da si je njen mož v tujini našel ljubico, s katero imata dva meseca staro deklico. Ni mogla verjeti, ni se hotela sprijazniti, jezna je bila na sosedo, da je širila takšne laži. Kljub temu pa je v njej kljuval dvom, zato je zvečer poklicala moža in ga postavila pred dejstvo. Na žalost so se govorice izkazale za resnične!

''Kako najprej? Kaj sledi zdaj? Kaj pa otroka? Kje boš živel? Kdaj te bosta videla …'' je ponavljala v nedogled. Na drugi strani slušalke pa je bilo vse tiho … Po skupnih 20 letih nista več znala komunicirati …

Za Dragico je bil to hud udarec, obležala je v postelji, ni vedela, kako naj Juretu in Suzani pove, da ima njun očka novo družino, da ne bo več živel z njimi, da se za božič, novo leto, prvi maj ne bo vrnil domov … Vedela je, da bo morala slej ko prej zbrati moč in se soočiti z njima, da ju dolgo ne bo mogla slepiti, zakaj so njene oči zatečene, zakaj je slabe volje, žalostna …

Presenetljivo pa sta resnico otroka sprejela zelo dobro, kajti vedno jima je bila opora le ona in se na očeta niti nista tako navezala. Zanimalo ju je samo, ali se lahko zgodi, da ju bo tudi ona nekega dne zapustila. Prisegla jima je, da je ona njuna mama za večno, da bosta vedno pri njej našla zavetje. Poudarila jima je tudi, da ju bo očka zagotovo še kdaj obiskal ali pa bosta onadva odletela k njemu, da se očka ne bo ločil od njiju ... Dogovorili so se, da bodo trije mušketirji v dobrem in slabem … Vsi za enega, eden za vse!