Danes pravi, da ne ve, kako ji je vse sploh uspelo.

"V tovarni, kjer sem zaposlena, so ponudili, da tistim s poklicno šolo financirajo srednjo šolo. Najprej sem bila malo skeptična, saj sva z Markom načrtovala še enega otroka, tretjega po vrsti. Ker pa je bila ponudba mikavna, saj so organizirali šolo v kraju, oddaljenem le petnajst minut vožnje in plačali celo potne stroške, sem se odločila, da grem," je povedala Romana.

Gnala jo je želja, da bo imela vsaj srednjo šolo. S poklicno je bilo čedalje slabše, delo je sicer bilo, toda slabo plačano. Vedela je, da je sposobna več in bolje, želela si je več, zato je verjela, da ji bo srednja šola nekoč morda prišla prav. Dodatna izobrazba bi ji vsekakor pomagala k boljšemu zaslužku in k lepši službi.

»Seveda, sem se najprej doma pogovorila z možem in vprašala njegove starše, če se strinjajo, saj sem se zavedala, da sama tega ne morem izpeljati. V tovarni so nam že ob podpisu pogodbe jasno povedali, da nam po končanem šolanju ne zagotavljajo napredovanja. Očitno so dobili subvencijo in pomoč, da se jim je splačalo organizirati šolanje za zaposlene.«

Ko se je šolanje pričelo, je bila Romana noseča že osem mesecev, najstarejša hči je bila stara pet, njen bratec pa komaj dve leti. Po mesecu dni šole je rodila tretjega otroka. V šolo se je vrnila, ko je najmlajši sin dopolnil štiri tedne. Čeprav je šola potekala ob delu, ni bila nič drugačna od normalne srednje šole. Pouk so imeli vsak dan.

»Dopoldne sem si mleko črpala, da ga je tašča popoldne samo pogrela in ga dala sinu. Starejši sin je bil doma, hči pa je hodila v vrtec. Na srečo je bil najmlajši zelo priden dojenček, ki je samo jedel in spal.«

Pouk so imeli od 16. do 20. ure, tako da je bila z vožnjo vred od doma odsotna pet ur. Dojenček je bil večinoma doma pri tašči, starejša dva pa je občasno vozila v varstvo tudi k svojima staršema.

"Za dojenčka se mi je zdelo preveč stresno, da bi ga vozila okoli. Če je bil pri tašči, je lahko vsaj spal v svoji posteljici. Prvo leto je kar lepo teklo, saj sem bila na porodniški in sem dopoldne imela čas postoriti večino stvari. Ko pa sem morala v službo, je vse postalo bolj naporno. Starejši sin je šel v vrtec, mlajši pa je ostal še eno leto doma.

Zjutraj sem vstajala ob štirih, da sem zlikala, oprala, pripravila oblačila in malo pospravila. Delala sem od šeste ure zjutraj do dveh popoldan. Potem pa po otroka v vrtec, domov na kosilo, pripravit otroke za popoldne in v šolo. Domov sem prišla ob pol devetih zvečer, šla naravnost pod tuš in z otroki v posteljo. Ugotovila sem, da je najboljša taktika, da zvečer ne delam nič ampak se raje v celoti posvetim otrokom, grem z njimi v posteljo, jim preberem pravljico in skupaj zaspimo…«

Z otroki je vsak večer zaspala v zakonski postelji in ko se je pozno iz službe vračal domov Marko, sta jih odnesla vsakega v svojo posteljo. Marko je tiho in potrpežljivo trpel, saj ji je, kot pravi, zanj redno zmanjkovalo energije.

»Skoraj vsak večer sem ga zavrnila s stavkom: Samo močno me objemi in, prosim, zaspiva! Nikoli mi ni očital, da hodim v šolo in da zaradi tega nimam časa za marsikatero stvar, čeprav sem velikokrat čutila napetost, ki je vladala med nama. Ampak takrat nisem imela ne časa ne energije, da bi se s tem ubadala. Poleg tega, da sem hodila v službo in v šolo, je bilo treba najti tudi čas za učenje. Pri teh letih si nisem mogla privoščiti sramote, da bi prišla na izpit nepripravljena. Učila sem se med vikendom in tudi kakšen dan dopusta sem vzela pred izpitom, če ni šlo drugače.«

Tretje leto šolanja je bilo res težko. Romana je v svojem kraju delala v obratu, ki so ga zaprli. Tako se je morala v službo voziti v kraj, oddaljen 15 kilometrov. Tam je delala od sedmih zjutraj do treh popoldan. Šola pa se je pričela že ob štirih. Vmes ni več mogla domov, ampak je morala kar v tovarni počakati, da se je pričel pouk.

»Da je bila kriza še večja, je še hči šla v prvi razred. Bilo je grozno, otroke sem videla samo zjutraj in zvečer. Po otroke v vrtec in v šolo sta hodila tašča in tast, Marko je po poklicu šofer in ni imel otrokom prilagojenega urnika. Ker sem vedela, da je pred mano samo še eno leto, sem vztrajala in zdržala, drugače najbrž ne bi. Ugotovila sem, da lažje delaš šolo ob dojenčku kot ob šoloobveznem otroku.«

Romana je šolanje uspešno zaključila. Nekoč je bila delavka za tekočim trakom, delavka s težko dosegljivo normo za sramotno nizko plačo. Danes je njena služba veliko lepša, čeprav bolj odgovorna. Romana v njej uživa. Pravi, da je bilo vredno, ker se je končalo v pravem trenutku. In je dokaz, da so mamice resnično marsičesa sposobne!

Kaj menite? Poklepetajte na FORUMU.