S Tomažem sva se spoznala na študentski zabavi. On je prihajal s Primorske, jaz sem Štajerka, oba sva študirala v Ljubljani. Odločila sem se za Pedagoško fakulteto, želela sem si postati vzgojiteljica v vrtcu, saj otroke naravnost obožujem. Tomaž pa je študiral arhitekturo. V času študija sva živela v študentskem domu, včasih pri meni, včasih pri njem. Od prvega dne sva vedela, da sva sorodni duši. Toliko skupnih konjičkov, enak pogled na svet in, kar me je pri njem najbolj navduševalo, bil je nor na otroke. Kot vsako dekle sem sanjala, da se bova nekega dne poročila in imela otroke, hišo z velikim vrtom in čudovito družinsko življenje.

Počasi so se sanje začele uresničevati. Preselila sva se v najemniško stanovanje in zaživela skupaj. Jaz sem dobila službo v vrtcu, Tomaž pa v arhitekturnem biroju. Po enem letu sva se poročila. Stara sva bila 27 let. Kmalu nama je moj dedek ponudil hišo, v kateri je živel sam, saj se je on preselil k prijateljici. Z največjim veseljem sva urejala zdaj najino hiško, najlepše sva uredila sobo za dojenčka, na katerega sva upala čim prej.
Po enem letu, ko nikakor nisem zanosila, sem odšla k zdravniku. Po njegovem mnenju je bilo z mano vse v najlepšem redu. Na vrsti je bil Tomaž, a tudi njegovi izvidi in preiskave so bili brez posebnosti. A zanositi nisem mogla.
Minili sta dve leti, nekatere moje prijateljice so medtem zanosile, dobile otroka in takrat sem se še veselila z njimi. Pri 32 letih pa mi je menstruacija prvič zamujala več kot dva tedna. Srečna, a hkrati prestrašena, sem se naročila na pregled. Nisem želela narediti domačega testa, ker sem preveč let gledala le tisti minus, ki mi je rezal srce. Do pregleda so bili le še trije dnevi, ko sem v spodnjem delu trebuha začutila hude bolečine, tako hude, da me je Tomaž odpeljal na nujno pomoč. Izvedela sem, da gre za zunajmaternično nosečnost.
Takoj so me operirali. Bila sem tako žalostna, da niti jokati nisem mogla, preprosto nisem imela več ne moči, ne solz. Otopela in brez volje sem eno leto živela mimo vseh. Domači so me tolažili in spodbujali, naj se odločiva za umetno oploditev. Res sva poskusila. Šla sva skozi štiri postopke, vsakič znova sem trepetala in upala. Zadnjič, torej četrtič, nama je uspelo. Bila sem najbolj ponosna nosečnica. Potem pa spet šok. V petem mesecu nosečnosti sem začela krvaveti. Izgubila sem otroka, mojega sinčka. Ne da se opisati moje žalosti, za to enostavno ni besed.

Le nekaj dni po smrti sinka sem prejela sms sporočilo sošolke, da je rodila krepkega dečka. Nisem ji čestitala. Dva meseca po izgubi otročka je moja ljuba sestra na družinskem kosilu povedala, da pričakuje otroka. Vstala sem od mize in odšla domov. Sovražila sem jo, sovražila sem sošolko, vse prijateljice, ki so imele otroka. Z nikomer več se nisem družila. Če sem morala nujno po opravkih v mesto in videla mamico z vozičkom, sem čutila tak bes, da sem se začela bati svojih misli. Bila sem prepričana, da sem najslabša ženska na tem svetu, da nisem sposobna biti mama in žena. S Tomažem sva se razšla. Sama sem ga dobesedno spodila od sebe.
Medtem je moja sestra rodila zdravo punčko. Anjo, ki je postala moja nečakinja, naj bi oboževala, pa je nisem. Eno leto je nisem šla pogledat, eno leto nisem videla te čudovite punčke. Sestra mojega vedenja ni razumela, a me ni nikoli obtoževala.
Moje življenje je postalo zelo enolično. Živela sem za otroke v vrtcu, sprijaznila sem se, da ne bom mama. Veliko lažje sem že pogledala kakšno nosečnico, tudi sporočil prijateljev, ki so dobili otroka, nisem takoj zbrisala …
Dve leti po tem, ko sva se s Tomažem razšla, sva se srečala na morju. Jaz sem bila s prijateljico, on pa z bratovo družino. Še vedno sam, tako kot jaz. Šla sva na večerjo in se pogovarjala. Veliko sva si imela povedati, najine rane so še vedno krvavele in kar je bilo najhuje za oba, še vedno sva se ljubila. Po dolgi večerji in nekaj steklenicah dobrega vina se nisva mogla upreti strasti, ki je tlela v naju. Ljubila sva se kar na obali in tam tudi zaspala.
Naslednji dan sem odšla domov, saj sem morala z otroki na letovanje. S Tomažem sva se večkrat slišala, nisva vedela, kako naj nadaljujeva najini življenji. Medtem sva se trikrat dobila na pijači in večkrat slišala po telefonu. Minil je mesec in pol, ko sva s sodelavko v vrtcu krasili igralnico. Stala sem na lestvi in nenadoma se mi je tako zvrtelo, da sem grdo padla. Ko sem se pobrala, me je zelo bolela glava, še bolj pa mi je bilo slabo. Ravnateljica me je takoj poslala k zdravniku, ki je povedal, da gre verjetno za lažji pretres možganov. Eno noč so me zadržali, potem pa sem počivala doma.

Glava me je po nekaj dneh nehala boleti, a slabost je ostala. Začela sem bruhati in oče me je peljal nazaj k zdravniku. Ko me je ta vprašal, če sem mogoče noseča, sem se mu smejala in mu rekla, da kar koli drugega, noseča pa zagotovo nisem. Spraševal me je po zadnji menstruaciji, zadnjem spolnem odnosu, šele takrat sem se zavedla, da bi morala že pred štirimi tedni dobiti menstruacijo. Po pregledu krvi in urina sem po več letih spet slišala besede: »Gospa, noseči ste.« Strah me je hromil, nisem se upala veseliti. Odločila sem se, da za nosečnost ne povem nikomur, niti Tomažu. To, da me ima neskončno rad, sem vedela, nisem pa si želela, da bi spet trpel, če bo šlo kaj narobe. Ker sem živela sama in se mi trebušček nekaj mesecev ni poznal, sem vse uspešno skrivala. Ultrazvoke, nuhalno svetlino, amniocintezo, vse preglede sem opravila sama. Trpela sem, upala in se vsak dan pogovarjala s kepico, ki je rasla v meni. Vsak dan sem bitju povedala, da mora živeti, samo še nekaj mesecev, in bova novico povedala njegovemu očetu.
Ko sem bila noseča šest mesecev in so mi zdravniki zagotovili, da je z otrokom vse v redu, in da ima otrok, tudi če me porod prehiti, že zelo veliko možnost preživetja, sem poklicala Tomaža.
Tako sem bila vznemirjena, da sem jokala in me je komaj razumel, ko sem mu govorila, naj pride k meni. Prestrašen, kaj je narobe, je bil pri meni v nekaj minutah.
Po dolgih dveh mesecih sva se ponovno videla. Ko sem mu odprla vrata in je videl moj trebuh, je obnemel. Stal je tam in me gledal. Bil je čisto tiho, potem pa je rekel: »Valerija, je najin?« Pokimala sem in oba sva objeta jokala in jokala. Bil je jezen name, ker mu nisem povedala, a mi je kasneje vse oprostil, saj se je še dobro spominjal bolečin, ki sva jih pretrpela. Mojim in njegovim staršem ni bilo nič jasno, ko sva se pojavila pri njih, vsa srečna in žareča, vsa zaljubljena in jaz noseča.
Na prvi poletni dan sem rodila Zarjo, drobno deklico, ki je nastala iz ljubezni in obupa. Ta čudežna deklica je bila moja najboljša prijateljica v nosečnosti, saj sem se pogovarjala le z njo, delili sva veliko skrivnost in splačalo se je. Pred dnevi, le nekaj mesecev pred hčerkinim prvim rojstnim dnevom, sem prvič dobila šopek vrtnic za materinski dan. Praznik, ki sem ga vsa leta sovražila, je danes zame najlepši. Vesela sem tudi, da so mi prijateljice in sestra oprostile moj bes, žalost in sovraštvo, ki sem ga nekoč občutila. Zdaj se šele zavedam, kako lepo je biti mama!
Komentarji (20)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV