Marjanca je zelo ponosna na svoja otroka, sedemletno hčerko Nino in triletnega Marjana, saj sta zelo samostojna, hitro ju je naučila, da se sama oblečeta in umijeta, da si iz hladilnika vzameta salamo in kruh ter si pripravita sendvič. Seveda je mlajšemu bratcu vedno na pomoč priskočila Nina, ki je hotela prav v vsem oponašati svojo mamico. Bila je tudi zelo odgovorna, po službi so mamico Marjanco čakali pometeno stanovanje, pobrisan prah, prazen koš za smeti, očiščena kopalnica, ...

Deklica je imela zelo dober občutek za čas, tako je popoldne uspela v nekaj urah opraviti marsikaj in povrh vsega napisati domačo nalogo. Nihče ji ni mogel očitati, da na bratca ne pazi dovolj pozorno, da ne poskrbi za njegovo animacijo. Pri vsem je bila zelo dosledna, bratca je po šoli prevzela v vrtcu in skupaj sta odšla proti domu. Ob cesti ga je držala za roko, na stopnicah je pazila, da se ne spotakne, tudi če se je polulal ali pokakal v hlačke, ga je stuširala in preoblekla.

Neobvladljiv strah

Ker Nina v šoli ni želela biti v jutranjem varstvu in je domačo nalogo raje naredila popoldne v tišini svoje sobe, ji je mama ustregla in ji dala pisno dovoljenje za učiteljico, da jo po šoli pustijo samo domov. Za svoja leta se je vedla zelo odraslo in odgovorno, na pamet je poznala vse telefonske številke za primer kakršne koli nesreče.

Kljub temu pa jo je bilo neverjetno strah. Bila je še otrok, ki je verjel v zgodbe z zlobnimi bitji, ki se je bal odpreti vrata, ko nikogar ni bilo doma. Ko mame ni bilo doma, je poskušala vse opravljati zelo tiho, brez kakršnega koli šuma, da nihče v bloku ne bi slišal, da sta z bratcem doma. Mislila je, da vsi vedo, da je njena mamica še v službi in da lahko tujec vdre v stanovanje ter ju za večno odpelje stran.

Neobvladljiv strah pa jo je popadel, ko je zunaj grmelo in se bliskalo, takrat je še bratca prepričala, da sta se pred nevarnimi silami skrila za kavč in tako na varnem počakala na odrešitelja, mamico. Marjan je vse to sprejel kot igro in se je pri tem vedno zabaval. Njega seveda ni bilo strah, saj je imel ob sebi starejšo sestro, ki jo je lahko kadar koli prijel za roko in se stisnil k njej.

Nina je ob večerih veliko brala in nekega dne je zasledila: ''Strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni.'' Odločila se je, da bo tudi ona pogumna deklica, spoznala je, da strah sploh ne obstaja in da ji v glavi rojijo neumnosti.

Bolečine v trebuhu

Marjanca pravi, da danes ve, da je takrat hčerka le delno premagala strah, da je sama doma z bratom.
Nina je vse pogosteje začela tožiti, da jo boli trebuh, zato jo je mama peljala k zdravniku, ki na srečo ali žalost ni ničesar odkril. A težave so se stopnjevale … deklica je pogosto imela ob zvijanju v trebuhu še drisko. Vse to pa so bili alarmni znaki, da punčka le ni tako zrela, da bi nosila tako veliko odgovornost kot je čuvanje bratca, da bi bila pri tej starosti sama doma. Vseeno pa je dovolj zgodaj, preden so se razvile hujše psihološke motnje in travme, to zaznala tudi njena mama.

Marjanca razlaga: ''Nino sem zagotovo prehitro vrgla v svet odraslih, prehitro sem pretrgala vez, ki ji je dajala varnost. Čeprav je znala prav vse in marsikaj več kot njene vrstnice, se zavedam, da bi jo kljub njenemu ugovarjanju morala pustiti v popoldanskem varstvu v šoli. Vrtec pa je tudi še takrat odprt. Mogoče bi bila tako otroka sama doma samo pol ure, preden bi se jaz vrnila iz službe.''

Strah pred samoto in neznanim so premagali tako, da so v čuvanje vključili še teto, Nina se je vpisala v tečaj ritmične gimnastike in tako ure po pouku preživela s sovrstnicami, Marjana je iz vrtca vodila teta ali mama, ko je končala prej s službenimi obveznostmi. Samostojno bivanje obeh otrok doma pa so prestavili za nekaj let in bodo potem zopet poskusili.