Predstavljamo vam izpoved matere Kristine, ki je skoraj za vedno izgubila dve in pol leti staro hčerko Barbaro.

Mati je bila sama za vse, oče je cele dneve delal, po službi pa je raje zavil še v gostilno. Zato je morala doma poskrbeti za vse sama, vendar ji je na trenutke bilo težko, ker se ji je pod nogami ves čas vrtela hčerka. Že od začetka jo je navajala, da se sama zamoti in da se sama igra. Živeli so v hiši z manjšim dvoriščem in večkrat jo je pustila, da je brez njenega nadzora sama brcala žogo, se igrala s kamenčki in punčkami na svežem zraku. Varstva zanjo ni imela, njo pa je vsak dan čakalo kuhanje kosila, pospravljanje hiše, pranje in likanje perila in še in še bi lahko naštevali. Nikoli ni pomislila, da bi se ji lahko kaj zgodilo, deklica je znala že zelo dobro govoriti, tako da bi jo zagotovo poklicala, če bi kaj potrebovala.

Usoden dan

''Spominjam se, da sem morala tisti dan postoriti zelo veliko, čakala me je gora perila, zunaj pa je bil lep sončen dan. Zakaj bi bila hčerka z mano zaprta v sobi, če lahko uživa zunaj?''

Znosila ji je igrače pred hišo in jo pustila samo. Ona pa je hitela pospravljati, likati, kuhati, vedela je, da Barbari ničesar ne primanjkuje.

''Mislila sem, da se hčerka veselo igra na dvorišču, zato je nisem preverjala najmanj dve uri. Ona pa je odšla z neznancem, ki ji je čez ograjo obljubljal vrečko bonbonov.''

Na vratih je pozvonilo in odhitela je pogledat, kdo je prišel na obisk. Zagledala je sosedo, ki je vsa prestrašena držala Barbaro za roko. Pomislila je, da je hčerka samovoljno pokukala k njej, kot večkrat pred tem. Takrat pa je soseda v ihti začela razlagati: ''Zagledala sem jo v mesnici. Vedela sem, da je tvoja hčerka, zato sem jo poklicala po imenu. Z njo je bil neki starejši gospod, ki ga ne poznam.'' Barbara je takrat sosedi odgovorila, da jo stric pelje k sebi domov, kjer ima zanjo veliko vrečko bonbonov.

Ko je soseda vprašala moškega, kdo je on, od kod pozna punčko in kam jo pelje, je ta zardel v obraz, se opotekel in jo ucvrl iz mesnice. Soseda ni tekla za njim, niti ni na glas začela kričati, objela je Barbaro in začela tuhtati, kaj pravzaprav se dogaja. Pograbila je deklico in z njo tekla tri ulice nazaj proti Kristinini hiši.

Tako kot soseda tudi Kristina ni poznala tega moškega, v tistem trenutku se ji je posvetilo, da je bila njena hči ugrabljena. Premlevala je: ''Kam jo je hotel odpeljati? Zakaj se je ustavil v mesnici? Kaj bi ji lahko storil?''

Začela se je tresti in solze so se ji ulile po licu, k sebi je močno privila svojo princesko, ki je začutila, da je nekaj narobe, zato se je pokakala v hlačke.

Kljub pretresljivemu dogodku jo je mirno in tiho očistila in preoblekla, kajti iz ust ni mogla spraviti niti besedice. Ves čas je tuhtala, kaj bi ona brez hčerke, kaj bi se ji lahko vse zgodilo, samo zato, da je imela mir pred njo, da je lahko pospravljala.

Jeza in očitanje

Tako je bila šokirana, da se sploh ni spomnila, da bi poklicala policijo in poročala o tem grozljivem dogodku, niti pomislila ni, da bi bilo pametno, da tega moškega prijavi kot storilca kaznivega dejanja. Zdaj ve, da bi to najprej storila, saj bi mogoče s tem preprečila zlobo in tako zavarovala pred neznancem tako svojo hčerko kot druge otroke.

Zvečer je o neljubem dogodku povedala možu, ki se je zelo razburil. Njemu je bilo vseeno, kaj je storil moški. Očital ji je, da je hčerko pustila samo, kričal je nanjo, da jih je slišala cela ulica. Barbaro pa je kregal, jo celo našeškal in ji zabičal, da nikoli več ne sme z neznancem nikamor.

Vedela je, da je njegova jeza upravičena, toda deklica se ji je smilila, zato jo je naslednje jutro posedla na kolena in se z njo pogovorila. Barbara jo je z velikimi očmi poslušala in mati ji je na dolgo in široko poskušala opisati vse dosedanje pripetljaje. Prav tako jo je opozorila, da dvorišča brez njene vednosti nikoli ne sme zapustiti.

Nikoli več sama

Kristina svoje hčerke nikoli več ne pusti same pred hišo. Ko mora recimo obešati perilo, jo prosi, da ji ga malčica dodaja. Ko mora skuhati kosilo, ji na tla zloži plastične lončke in skodelice, da se Barbara ob njej igra in se pretvarja, da kuha. Skupaj brišeta prah in sesata, mati si včasih vzame prosto in se z Barbaro igra na soncu. Prirejata čajanke za njene punčke, jih oblačita in slačita, se lovita in škropita z vodo.

Tu pa tam se Kristina ozre čez ramo in preverja, če ju kdo opazuje, na sprehodu vedno pozorno spremlja, ali bo hčerka prepoznala tistega moškega. V njej je ostal strah, zato svoje princeske nikoli več ne izpusti izpred oči in jo čuva kot punčico svojega očesa.

Črnogoro pretresa žalostna novica o petletnici.