Energično, veselo, sonca polno dekle je postalo le črna senca svoje preteklosti. Sleherni del telesa je prežemala bolečina, žalost in sovraštvo do ljudi, ki so me spremenili v živčno razvalino.

Nestrpno sem pričakovala dan, ko bom končno objela svojega sinka. Niti za hip nisem pomislila, da bi lahko šlo kaj narobe. Prepričana sem bila, da bom rodila po naravni poti in se veselila občutka, ko mi bodo dete položili na prsi. O carskem rezu nisem prebrala ničesar. Ker sem si z vsem srcem želela naravnega poroda, si nisem dopustila niti ene same misli, da bi se lahko odvilo kako drugače. A pozitivno razmišljanje se je izkazalo za skrajno neumno …

Po 15 urah rojevanja so mi naredili carski rez. Prebujanje je spremljala neznosna bolečina in ko sem priprla veke, sem pri prsih ugledala opico. Bil je moj sin, a ga nisem prepoznala.

Če bi imela kakršne koli informacije o carskem rezu, bi najbrž vedela, da bolečina, ki je ne bom nikoli pozabila, ni bila normalna. Tako pa sem le molče tavala med spancem in budnim stanjem.

Medicinski sestri se je zdelo dogajanje nenavadno, zato je poklicala zdravnike. Izvidi ultrazvoka in hemograma so pokazali hemoragični šok (zmanjšanje količine krvi v žilah) in krvavitev v trebušno votlino. Sledila je nova operacija ...

Po več dneh sem zapustila porodnišnico in dve leti molčala o porodu. Doma sem sicer opazila, da sem nenavadno pozabljiva, a sem to pripisovala poporodnemu stanju. Tudi druge mamice so namreč tožile, da so po porodu zelo pozabljive. Imela sem težave pri tipkanju, pisanju, govoru, tujih jezikih … Bila sem nerodna, raztresena in - prepričana, da vse to ni nič nenavadnega.

Po dveh letih so se pričele resne težave. Najprej sem opazila hudo utrujenost. Ponoči sem slabo spala, prebujala pa sem se tako utrujena, kot bi ravno končala s celodnevnim garanjem. Težko sem zdržala pokonci. Služba je bila mučenje. Vse me je bolelo, oblivala me je vročina, potila sem se, imela sem vrtoglavico, hude migrenske glavobole in, seveda, depresijo. Bila sem na moč razdražljiva in jezna. Nihala sem med apatijo in stanjem, ko se je zdela edina rešitev končati življenje.

Uboga moja fanta! Nisem ju videla. Moj zlati mož in ljubi sinek … Kaj vse sta morala prestati! Namesto da bi se veselili skupnih trenutkov, nista vedela, kakšno bo moje naslednje razpoloženje. Mogoče bo strmela v steno in jokala, ali imela migrenski napad in jo bosta peljala v bolnišnico, ali pa bo prišla iz službe napol histerična in jo bosta raje pustila pri miru ...

Prenehala sem jesti. Izgubila sem razum. Dobro se spominjam takratnih občutkov in prisegla bi, da nisem več vedela zase. Na poti v službo sem se ustavila v tehnični trgovini. Kupila sem štiri metre gumijaste cevi. Avto sem nameravala zapeljati v garažo, poslušala bi glasbo, prižgala zadnjo cigareto … Misel na ta načrt me je pomirjala. Ni me bilo strah. Nasprotno, z vsem srcem sem si želela končati neznosno muko, ki je prežemala moje telo. Težko je razumeti, če tega ne doživiš, a takrat nisem bila z nogami na tleh. Tistih dni se spominjam, kot da bi tavala v temi in megli, skozi kateri je pronicala le misel na sina. Kako oditi s tega sveta, ne da bi vedela, kako bo odraščal?!

Ob misli na to, da ne bi bila del njegovega življenja, mi je šlo na bruhanje. Grozno, grozno mi je bilo, kaj bo z njim?! V kakšnega fanta bo zrasel? Bo srečen, zdrav, vesel? Nešteto vprašanj se mi je podilo po glavi in rešitev, da bi ga vzela kar s seboj, se mi je zdela najboljša. V objemu bi zaspala, sem razmišljala. Ampak, ne, kakšna mama sem, če bi ga vzela s seboj in mu vzela priložnost, da odraste in postane to, kar mu je namenjeno? Kakšna?!

V službi sem prosila, če imam lahko naslednji dan dopust. Rekla sem, da se preveč slabo počutim, da moram nekaj urediti. Nisem ga dobila. Smešno, le kako, saj že eno leto nisem imela prostega dneva?

Naslednji dan sploh ne vem, kako sem prišla na delovno mesto. Odtavala sem v stranišče, se z glavo naslonila na steno in prižigala cigareto za cigareto. Tema. Nenadoma je telo prestrelila močna napetost, glava me je bolela, a bilo je, kot da mi bo pritisk raznesel telo. Izgubila sem zavest.

Z reševalnim vozilom so me odpeljali v bolnišnico. Čez nekaj dni sem bila sprejeta v Klinični center, da so mi naredili temeljite preiskave. Ugotovili so, da sem pri porodu utrpela možgansko kap. Po operaciji je namreč preteklo preveč ur, preden sem prejela prvo transfuzijo. Slednje so kasneje ugotovili strokovnjaki, ki so preiskovali primer. Ker mi je pri porodu odpovedala tudi hipofiza (možganski privesek), ki izloča in uravnava hormone v telesu, je v roku dveh let nastopila prezgodnja menopavza. Takoj smo pričeli s hormonsko terapijo, ki jo moram imeti do konca življenja. Predpisali so mi tudi antidepresive in vrnila sem se domov.

Seveda se mi stanje ob prihodu domov še ni izboljšalo. Telo je bilo dve leti brez potrebnih hormonov in šele čez mesec ali dva smo lahko pričakovali rezultate umetnega nadomestka.
Še vedno sem imela prebliske, da bi bilo najbolje vse skupaj končati. Jeza nad zdravstvenim osebjem je rasla iz dneva v dan in čutila sem močno željo po maščevanju. Najrajši bi se pojavila na porodničarjevem domu in mu izkričala vse, kar mi je ležalo na duši.
Najbolj me je bolelo to, da so me odpustili iz porodnišnice, ne da bi mi povedali, kaj se je zgodilo, na kaj naj bom pozorna in kaj me še lahko čaka. Kasneje so mi porodničarji rekli, da bi lahko vse izvedela, kadar koli bi želela, če bi le vprašala! Smešno, kajne? Saj nisem vedela, da je kaj narobe!

Bilo je veliko vsega, preveč … a najhujša je bila depresija, zaradi katere sem bila prepričana, da bo najbolje, če končam to mučenje. Duševno bolečino sem krotila z zunanjo. Povzročala sem si rane, ki so zapolnile moje misli … Bizarno? Danes to vem, takrat pa je bilo kot obliž na srce. Bila sem sama. Mož je trpel in se me hkrati bal. Mama me je kleče prosila, da jo spustim k sebi, a je nisem znala. Želela sem si nevtralnih oseb … prijateljev … a jih ni bilo. Že dolgo ne več … Pika na i je bila tudi izguba službe zaradi bolezni.

Potem me je predramila nesreča znanke. Tako kot jaz je trpela za hudo depresijo. Poskus samomora se ji je ponesrečil in odpeljali so jo na zdravljenje v psihiatrično kliniko. Mož in 13-mesečna hčerka sta jo hodila obiskovat. Srce parajoče je, ko otrok sprašuje, kje je mamica …
Tega nisem želela svojima fantoma. Zagotovo so pomagali tudi antidepresivi in hormonska terapija, a del zaslug nosi ta pripetljaj, ki me je prisilil, da sem pogledala morebitnim posledicam v oči.

In zadnja stvar, zaradi katere sem danes skoraj takšna kot nekoč? Znanka s foruma me je povabila k soustvarjanju neke revije. Pričela sem s pisanjem, zaradi česar sem popolnoma zaposlila svoje misli. Pisala sem ponoči in podnevi, ustvarjala, krepila možganske celice in se skoraj nevidno vračala v stanje izpred treh let. Zopet sem se smejala, se veselila novega dne in uživala trenutke s svojima ljubima fantoma. Draga moja, saj veš, hvala ti!

Tako je prišel tudi dan, ko sem se odločila, da bom življenje vzela v svoje roke. Prenehala sem z jemanjem antidepresivov, zaradi katerih sem bila nadpovprečno dobre volje. Ljudje so se me izogibali, saj sem od energije in neprimerne zafrkancije dobesedno norela naokoli. Dovolj je bilo, sem si rekla! Čas je, da združiš srce in um in sama najdeš pot do sreče. Drugi tega ne morejo storiti namesto tebe, sem bodrila samo sebe in uspela.

Upam, da bom lahko sinku nekoč nadomestila vse tiste mesece, ko mu nisem bila prava mati. Tako boli, ko ga pogledam in se spomnim …Takrat ga stisnem k sebi in mu povem, da ga imam neskončno rada in da mu bom to šepetala še mnogo, mnogo let …

Danes sem zdrava. Da, zdrava sem, močna in vesela! Sicer bom imela umetno hormonsko terapijo do konca življenja, a to je le kapljica v morje. Živim, le to je pomembno!