Nad prostovoljci sem bila vedno navdušena, spoštovala sem to človeško toplino in pripravljenost pomagati sočloveku. V mislih sem si vedno prigovarjala, da bom tudi jaz nekoč prostovoljka. Čas ni ravno moj zaveznik, vedno ga je premalo. Imam službo brez urnika, družino s tremi otroki in še veliko postranskih del.

V službi sem pripravljala prispevek prav o tem kriznem centru za otroke, poimenovali so ga Palčica. V Grosupljem, le nekaj kilometrov iz Ljubljane, stoji mogočna in lepo urejena stavba. Notranjost ne daje občutka, da gre za zavod ali ustanovo, je kot družinska hiša, dom. Prepričana sem, da se veliko ljudem niti ne sanja, kakšna je slaba stran naše družbe, predvsem pa nekaterih, ki prizadenejo tiste, ki bi jih morali ljubiti in varovati – otroke. Take hiše sploh ne bi smeli potrebovati, a žal je resničnost drugačna...

Da čustva v službi ne smejo ovirati mojega dela, sem se že navadila, a ko se kamera in luči ugasnejo, čustva oživijo. Še dolgo po snemanju prispevka sem se čudila, spraševala in poslušala. Najbolj neverjetne zgodbe, tako krute stvari se ne bi smele dogajati majhnim otrokom, nobenemu otroku! Kot bi me kdo s kladivom po glavi, me odvil iz vate in mi rekel: "Da, tudi v naši državi imamo zlorabljene, pretepene in zapuščene otroke!"

Taki otroci najdejo zavetje v Palčici, a le za 21 dni! Potem gredo v rejniško družino ali pa nazaj k staršem, če se seveda ti v tako kratkem času „popravijo“. V Palčici je zaposlenih sedem strokovnih delavcev, tam so podnevi in ponoči, kuhajo, pospravljajo in skrbijo za zlomljena mala srčeca in telesca. Ker sem se javila kot prostovoljka, so me zadnji teden v avgustu poklicali.

"Imamo dojenčico, staro deset dni, potrebujemo pomoč!" Na hitro sem preletela urnik in takoj pristala. Z vodjo hiše Manuelo Ham sva se dogovorili za podrobnosti. Noč pred tem nisem spala. Po glavi mi je rojilo tisoče vprašanj. Kako se je tako majhen dojenček znašel v tej hiši, kje sta mama in oče? Kje je kdo, ki bo to malo bitje stisnil k sebi in mu pel nežne uspavanke? Neprespana in polna pričakovanj sem naslednji dan pozvonila na vratih.

Nobenega joka, le dišalo je po dojenčku. V dnevno sobo me je odpeljala triletna deklica, ki je bila tam zaradi suma spolne zlorabe. Doma imam tri punce, najstnico in štiriletni dvojčici, a ko sem zagledala zapuščeno dojenčico, sem že razmišljala, kje bi ji doma uredila sobico, kje bi si izposodila voziček ... V sekundi je bila moja. A tako to seveda ne gre. Zbrala sem se; danes in nekaj naslednjih dni bom tema dvema otrokoma skušala narisati sonce, nasmeh in vsaj nekaj sreče.

Strokovna delavka, ki je bila v službi vso noč in del dopoldneva, mi je predala dojenčka in triletno Anjo (ime je izmišljeno, kar upam, da razumete). Sama sem bila v veliki sobi z mehkim in dišečim dojenčkom, ki ga je mati zapustila. Pobegnila je v sosednjo državo. Triletna Anja pa me je gledala z velikimi modrimi očmi in pričakovala, da se bova igrali. Dojenčica je zaspala, midve z Anjo pa sva se gugali zunaj na vrtu.

Priznam, težko sem se osredotočila na igro, saj sem bila polna vprašanj. Previdno je treba ravnati s temi otroki, to so občutljiva bitja, ki so bila ranjena in ni ga zdravila, ki bi ozdravil tako rano. Lahko jo omilita prijaznost in toplina, to pa je tudi vse. Z Anjo sva se imeli super, skupaj sva skuhali kosilo, testenine in mesno omako. Vse je pojedla, govorila je bolj malo, le kar sem jo vprašala, a sem začutila, resnično, da je bilo v delčku njenih modrih oči nekaj sreče. Po kosilu naju je „prebudil“ zvok, ki ga že dolgo nisem slišala – jok. Dojenčico je zbudila lakota. Ko sem premagala prvo „tremo“ in umila, previla in oblekla to majhno bitjece, sem jo stisnila k sebi in ji nežno prigovarjala. Umirila se je, da sem ji lahko pripravila mleko. Anja je risala, jaz pa sem po steklenički hranila dojenčico.

Tišino v prostoru je rezalo le cmokanje, ki ga je ustvarjala dojenčica, ko je pila iz stekleničke. Jaz pa sem spet v mislih premlevala. Kaj se je zgodilo z njeno mamico, kako je lahko zapustila to dete? V tem trenutku bi deklica morala biti pri mamici, na njenih prsih, občutiti njeno kožo, ljubezen, slišati njen glas ... kje je? Morda se je ustrašila, morda ne zmore, kdo ve, kakšen je njen razlog. Mogoče ji je prav zdaj neizmerno hudo in ji je žal. Dojenčica ima dve možnosti: ali bo šla v posvojitev ali pa se bo njena biološka mama vrnila. Kaj ji sploh želim ... ne vem. Ne poznam cele zgodbe. Upam le, da bo dojenčica, za katero sem skrbela, srečna in ljubljena, in upam, da bodo tudi za Anjo našli dobro rejniško družino. Da nikoli več ne bi izkusila tega, kar morda je.

Kako rada bi vse te otroke odpeljala domov, jih imela tako rada kot svoje! Jim brala pravljice, pesmice, jim risala sonce, nasmeh in samo srečo ... Ne morem, lahko pa veliko storim za vse te otroke, če sem tam, nekaj dni, ur ali tednov na leto. Ničesar drugega ne potrebujejo kot toplo srce in iskreno besedo.

Domov sem odšla srečna, naredila sem dobro delo, čeprav me je slaba vest hotela loviti, češ, naj se igram raje s svojimi otroki. Moji otroci so zelo srečni, niti ne zavedajo se ne, kako. Vsak večer jih pokrijeta in poljubita mama in oče. Teh otrok morda še nikoli ni nihče.

V hiši zavetja Palčica ne potrebujejo igrač in oblačil, potrebujejo pa prostovoljce, ki bi nekaj ur na dan ranjenim otrokom pokazali tudi lepšo plat življenja. Ne potrebujete izobrazbe, pomembno je, da imate srce na pravem mestu in veliko poguma, da vam ga kakšna zgodba iz njihovega življenja ne stre. Če bi tudi vi radi kot prostovoljec osrečili nekaj otrok, se lahko javite vodji centra Manueli Ham na telefonsko številko 040 194 180.