Bibaleze.si

RESNIČNA ZGODBA: Želiva si otroka!

Andrej Hartman

Resnične zgodbe

81
29. 10. 2009 09.43

Davida sem spoznal pred dvanajstimi leti na koncertu v filharmoniji. Bila je ljubezen na prvi pogled. Star sem bil 20 let in sem svojo istospolno usmerjenost dobro skrival pred starši in ljudmi. Takrat je bila še mnogo bolj "nemoralna" kot danes.

image (28)

Sramežljivi začetki

Po koncertu, ki je bil pravzaprav premiera, smo bili povabljeni na manjšo zakusko. Tam sva se ponovno srečala z očmi in se prav sramežljivo približala drug drugemu. Pogovor je stekel o koncertu, delu, hobijih in ostalih aktivnostih v življenju. Prav kmalu sva ugotovila, da so nama všeč enaki športi, umetnost in ljubezen do živali. David je ravno končeval biotehniško fakulteto in bil zagrizen borec za naravo in vse, kar je povezano z njo. Moj študij je bil čisto nasprotje, usmerjen v finance, vendar naju je družilo veliko drugih stvari. Vse tisto, kar sem od svojega partnerja vedno pričakoval.

Znani družini

Zelo hitro sva ugotovila, da oba izhajava iz tradicionalnih meščanskih družin. Nisva se mogla dovolj nasmejati podobnostim, ki so naju družile. Vsemogočna meščanskost se je zelo hitro skrila pod preprogo. Samo midva sva vedela za najino skrivnost. Pravzaprav z najinima družinama ni nič narobe, ravno nasprotno, neverjetno vzorni sta. A kako sorodnikom razložiti, da se je njihov edinec odločil za življenjsko pot z moškim! To je postal edini problem, o katerem sva razmišljala dan in noč.

Skupno stanovanje

Ker sem bil zelo iznajdljiv, pa tudi manipuliranje mi ni bilo tuje, sem doma hitro oznanil, da si želim živeti na svojem. Starši so sprva mislili, da sem si našel dekle. Povedal sem jim, da nimam dekleta in da je moja edina želja, da se osamosvojim. Tudi David je doma predstavil podobno zgodbo in prav kmalu sva v stari Ljubljani našla ljubko stanovanje, kjer sva začela skupno življenje. Za prijatelje in znance sva bila le prijatelja, ki si delita skupno streho, saj sva dobro pazila, da naju nikoli niso zalotili v intimnih trenutkih. Nikoli se nisva izpostavljala javnosti, nikoli skupaj hodila ven, družila sva se tudi z dekleti in nobenega suma ni bilo, da naju druži ljubezen.

Leta skupnega življena

Po osmih letih sta se spoznali tudi najini družini, še vedno brez vednosti, kaj se med nama dogaja. Morda so si v resnici le zatiskali oči. Midva se s temi stvarmi nisva več obremenjevala. Vsake toliko sva bila povabljena na kosilo k njegovim staršem ali pa k mojim. Povsod sva bila zelo lepo  sprejeta in kadar je beseda nanesla na dekleta, sva se spretno izmaknila, češ, da so vse zelo neresne, ali si izmislila kakšen drug izgovor.

Trenutek resnice

Po dvanajstih letih skupnega življenja sva pričela razmišljati o nakupu skupnega stanovanja ali hiše. Kot direktor nepremičninske agencije sem bil dobro situiran in sem nama priskrbel novo stanovanje v nadstropju enodružinske hiše. Še vedno sva živela kot najemnika, z vizijo, da hišo odkupiva. David je začel delati na eni izmed ljubljanskih fakultet in denar za nakup hiše ni bil problem. Ko sva to omenila vsak svoji družini, so se podrli vsi ideali in upi, ki so jih gojili za svoja edinca. Vendar so se v kratkem času sprijaznili s tem, da imajo nekoliko drugačna sinova. Ni bilo pretiranih prepirov na nobeni strani, tako da sva lahko samo zadovoljna, da so naju starši tako dobro sprejeli.

Močno si želiva otroka

Trinajst let je minilo in v tem času so se tudi razmere za istospolne partnerje malenkost spremenile. V zadnjem času so velike polemike o tem, ali imata lahko istospolno usmerjena partnerja družino ali ne. Z Davidom imava več kot idealne pogoje za družino. Kupila sva hišo, živiva zelo mirno in odmaknjeno življenje, pošteno, predvsem pa nama ne manjka ljubezni, ki bi jo lahko dajala otroku. Veliko premišljujeva o tem, kakšne so možnosti, da se nama želja izpolni, vendar glede na vzdušje pri nas ne računava preveč. Vsaj v bližnji prihodnosti ne.

Vseeno pa imava lahko otroke tudi kasneje. Približujeva se štiridesetim in želja po otroku je vedno večja, vendar slovenska zakonodaja temu vprašanju žal še ni dala zelene luči. Vseeno ne bova vrgla puške v koruzo. Sva popolnoma neodvisna, z odličnima službama, imava se rada, kar je pogoj za ljubečo družino in vzgojo otroka. Zakaj torej ne bi mogla vzgojiti neodvisnega in normalno usmerjenega otroka ...

Morda si ljudje mislijo, da istospolni partnerji vzgajajo otroke po njihovih merilih? Kako neintelektualno razmišljanje! Sva povsem povprečna človeka. Za slovensko javnost žal nesprejemljiva in to samo zato, ker sva istospolno usmerjena in s tem prikrajšana za družino v pravem pomenu besede ...

Kakšno je vaše mnenje o tem, da bi imeli tudi istospolni partnerji otroke in družine, zaupajte nam na forumu.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

Komentarji (81)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 863