Srčna napaka
Starši so jo odpeljali na prvi pregled k specialistu, ki je ugotovil, da je nekaj narobe s srčnimi zaklopkami, zato jo je poslal še po drugo mnenje k specialistu v Ljubljano. Ker med snemanjem EKG-ja nikoli ni imela napada hitrega bitja srca, so stanje pripisali naporni športni aktivnosti; tako je morala opustiti košarko.
Vendar je vse pogosteje tarnala nad nenavadnim dogajanjem v prsnem košu, tudi ko je hodila po stopnicah; utrip ji je vrtoglavo poskočil, ko si je želela zavezati čevlje.
Nataša pravi: ''Dogajalo se je, da mi je srce močno tolklo tudi med prebiranjem knjige ali pa sem se ponoči zaradi tega zbudila. Zato so starši posumili, da se vseeno dogaja nekaj resnega.'' Zdravniki so želeli posneti elektrokardiogram, s katerim bi določili srčno napako in jo na podlagi ugotovljene srčne frekvence in ritma tudi zdravili. Toda vsakič, ko so ji pripeli elektrode, je bil zapis na tekočem traku papirja normalen, zaznati ni bilo nikakršnih odstopanj. Nekateri so celo podvomili v resničnost Natašinih težav, med tem ko ji je znani kardiolog s klinike svetoval, naj jo starši pripeljejo v bolnišnico, ko se ji bo srčni utrip zvišal nad 70 udarcev na minuto.
Dirka do EKG-ja
In tako so bili njeni starši v nenehni pripravljenosti, da jih pokliče in se odpeljejo 80 km daleč v bolnišnico, da ujamejo njeno nepravilno bitje srca. In nekega jutra, ko se je oblačila za šolo, jo zopet začutila, da ji utrip narašča, zato je takoj sporočila staršem. Na vrat na nos so se odpeljali v Ljubljano, med potjo je utrip presegel mejo 150 udarcev na minuto. Oče je dirkal po avtocesti, mama pa je prvič molila, da napad, ki je včasih trajal nekaj minut, včasih se je vlekel tudi do tri ure, tokrat ne izzveni zelo hitro. V čakalnici so Natašo medicinske sestre pustile, da je čakala in ko je bila na vrsti, je bila krivulja bitja srca zopet normalna. Toda tokrat so se zdravniki vseeno odločili, da jo nekaj dni zadržijo v bolnišnici in počakajo na naslednje poskakovanje srca.
V petih dneh hospitalizacije se ni zgodilo nič, Nataša se je počutila odlično, toda med kosilom ji je srce kar naenkrat začelo pospešeno biti. Na nogah je bil ves oddelek in kar z vozičkom so jo odpeljali na EKG, ki je tokrat pokazal srčno napako. Kardiologi so s posnetka razbrali, da je s srcem nekaj narobe, zato so naredili še ultrazvok, na katerem je bilo črno na belem, da se zaklopki ne zapirata dobro oz. da je ena daljša od druge. Predpisali so ji ustrezna zdravila, ki jih je od takrat morala jemati trikrat dnevno. Razložili so ji, da ni življenjsko ogrožena ter jo naučili manevrov, kako ustaviti ''butanje'' srca.
Stanje se je sicer malce izboljšalo, napadi niso bili tako pogosti, toda še vedno so jo presenetili, ko je najmanj pričakovala. Takrat pa se je morala napihniti kot žaba oz. zadržati dih ali pa narediti stojo, da je njeno srce naredilo preskok in se počasi umirilo. Hodila je na redne preglede in vsi kardiologi so trdili, da bo težava z leti čudežno izginila. Prav tako so ji zagotavljali, da lahko živi normalno, se ničemur ne odreka, da se lahko ukvarja s športom in kasneje brez problemov zanosi.
Škodljive tablete
Pri 26 letih je Nataša zanosila in prve tri mesece so bile njene težave s srcem iz dneva v dan hujše, zato jo je ginekolog napotil h kardiologu. Tam pa jo je čakala "jezikova juha," češ, zakaj ni prekinila z jemanjem tablet za urejanje srčnega ritma, saj škodijo plodu. Bila je prestrašena in prvič, odkar so se pojavile njene težave s srcem, je neutolažljivo jokala. Ustrašila se je, da ne bo izgubila zaklada, ki ga nosi pod srcem.
Naenkrat so vsi imeli posluh za njeno divjanje srca, priklopili so ji napravo za merjenje ritma srca, s katero je tri dni hodila naokrog in spala z njo.
Nataša jezno razlaga: ''Le zakaj so mi šele takrat dali napravo za domov? Večkrat smo noro drveli na elektrokardiogram, da bi ugotovili, kako visoka je frekvenca srčnega utripa! Napravo namreč v medicini že dolga leta uporabljajo tudi pri nas!''
Več kardiologov je staknilo glave in odločili so se, da bodočo mamico v 12. tednu nosečnosti operirajo. Razložili so ji, da je poseg srednje zahteven, a ji ne morejo 100-odstotno zagotoviti, da bo otrok preživel. Hodila je od specialista do specialista, zanimalo jo je samo, če se njen otroček dobro razvija in če mu ni škodila s tabletami. Mala pikica pa je rasla in postajala vse močnejša. Nataša se je odločila, da ne bo šla pod nož: ''Če sem tako dolgo trpela, bom pa še teh nekaj mesecev do poroda, potem pa bom videla, kako pogosto mi bo neenakomerno bilo srce.''
Njen sonček v trebuščku je bil pravi borec, vlival ji je moč in voljo, tako da je misel na svojo srčno napako potisnila v ozadje. Razmišljala je pozitivno in se pripravljala na odločilni trenutek, ko bo lahko k prsim privila svojega otročka.
Čudežna ozdravitev?
Porod so opravili s carskim rezom in na dan je prijokal zdrav in močan deček, ki se je pri mamici dojil 14 mesecev brez kakršnega pravila ali urnika. Nataša se mu je posvetila s srcem in dušo, svojo bolezen je postavila na stranski tir. Še vedno jo je kljub jemanju zdravil tu pa tam šokiralo razbijanje srca, toda v nekaj minutah ga je premagala tako, da je večkrat globoko vdihnila, se zazrla v sinove mandljaste oči in se osredotočila na bitjece, ki jo je potrebovalo.
Njene težave s srcem so se med nosečnostjo in po porodu malce umirile, verjela je, da ji je čudežno ozdravitev prinesel njen mali princ. A se je krepko zmotila. Nataša pravi: ''Ko je sin dopolnil dve leti, sem končno pristala na operacijo srca, saj tako enostavno nisem mogla več živeti. Vse pogosteje me je pospešeno bitje utrujalo, tako da sem se zavestno začela izogibati čiščenju kopalnice, sesanju, tekanju po stopnicah, dvigovanju sina in še bi lahko naštevala. Ampak kaj, ko to ni bilo dovolj! Napad sem dobila tudi med pogovorom z možem, če sem sedela za računalnikom, zakašljala ali kihnila ...''
Operacija je bila zahtevna, srčni kirurg se je mučil celih pet ur in na koncu obupal, saj mu je uspelo le delno odpraviti težavo. Nataša je dolgo okrevala, bila je razočarana, saj je upala, da bo lahko brez težav tekala ob svojem. Zamenjali so ji terapijo in sedaj jemlje druga zdravila, ki so bolj učinkovita od prvih in tako ima le dva do tri napade mesečno po nekaj minut.
Mlada mamica vneto razlaga: ''Sprijaznila sem se, da za moje zdravstveno stanje ni idealne rešitve. Čeprav sem bila po operaciji najprej na tleh, sem zdaj hvaležna kirurgu, da mi je vsaj malce ublažil težave. Hvaležna sem mu, ker ni podvomil v moje besede, zdravstveno stanje, ker se je oprl na vidne dokaze, izvide, slike, posnetke … Čeprav sem obsojena na jemanje zdravil, se počutim bolj zdravo. Vem, da so še hujši primeri, da na svetu obstajajo še bolj bolni ljudje … Vsak dan si na glas rečem: 'Srečna sem, da sem živa! Srečna, ker sem lahko del sinovega življenja!''
